PisalnicaV 13 urah 1. del
3
hejjj! torj vem da nism vec tok aktivna pilu ampak vseeno sem se odlocla objavit novo zgodbo. tko da tuki je prvi del. upam da vam bo usec pa prosim ne se menit za ksne slovnice napak ce bojo. upam da boste uzivali v branju:kiss:
Prepotena sem tekla po gozdnih stezah. Počutila sem se ujeta sama v sebi in temu sem želela uiti. Tekla sem in tekla.
Odkar je moja babica, edina luč v mojem življenju iz nenada umrla od možganske kapi sem le stežka našla smisel v življenju. Vse kar se mi je prej zdelo barvito je bilo sedaj le še črno in belo.
Edino tolažbo sem našla na njenem podstrešju kjer je bilo polno spominov. Čeprav so me naredili žalostno so me hkrati tudi potolažili, če je to sploh smiselno.
V njih sem našla uteho. V njihovi družbi sem bila prepričana, da babice ne bom nikoli pozabila.
Tako sem danes spet tekla do babičine hiše. Pot ni bila dolga, vendar se je danes vlekla kot še nikoli.
Zdelo se mi je, da tečem že leta, ko sem končno prišla do vhodnih vrat. Babi mi je že pred smrtjo zaupala ključ in tako sem lahko prišla kadar koli, z izgovorom, da čistim hišo, da bo pripravljena za trg.
Nemudoma sem se zarekla na podstrešje in se lotila novega predalnika v katerega še nisem pogledala.
Najprej sem zagledala albume s slikami mojega že davno pokoljnega dedija in moje babi.
Potem sem se dokopala do sveč in na koncu sem našla nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost…
Bila je stara ura. Vendar ne navadna, cenena in stara ura, ki ne dela več.
Bila je prestižna in še kar je delovala vendar ni kazala pravega časa.
Odločila sem se, da jo navijem nazaj za eno uro, da bi kazala pravo uro.
Bilo je 10:53.
Nisem vedela zakaj vendar zdelo se mi je, da bo če uro navijem nazaj na pravilen čas nekaj narobe in sedaj mi je žal, da nisem zaupala občutkom.
Uro sem navila za uro nazaj in nenadoma se je zabliskalo.
Streslo me je in začutila sem hladen pot, ki mi je lezel po hrbtu. Ustrašila sem se in res nisem vedela kaj se dogaja. Edino česar sem se zavedala je bila stara in draga ura v moji roki.
Kljub vsemu, kar se je zgodilo mi je misel najprej odneslo na uro, saj sem se ustrašila, da se ji je kaj zgodilo.
Čez nekaj sekund je počilo še enkrat in svet okoli mene je zajela tema.
Prepotena sem tekla po gozdnih stezah. Počutila sem se ujeta sama v sebi in temu sem želela uiti. Tekla sem in tekla.
Odkar je moja babica, edina luč v mojem življenju iz nenada umrla od možganske kapi sem le stežka našla smisel v življenju. Vse kar se mi je prej zdelo barvito je bilo sedaj le še črno in belo.
Edino tolažbo sem našla na njenem podstrešju kjer je bilo polno spominov. Čeprav so me naredili žalostno so me hkrati tudi potolažili, če je to sploh smiselno.
V njih sem našla uteho. V njihovi družbi sem bila prepričana, da babice ne bom nikoli pozabila.
Tako sem danes spet tekla do babičine hiše. Pot ni bila dolga, vendar se je danes vlekla kot še nikoli.
Zdelo se mi je, da tečem že leta, ko sem končno prišla do vhodnih vrat. Babi mi je že pred smrtjo zaupala ključ in tako sem lahko prišla kadar koli, z izgovorom, da čistim hišo, da bo pripravljena za trg.
Nemudoma sem se zarekla na podstrešje in se lotila novega predalnika v katerega še nisem pogledala.
Najprej sem zagledala albume s slikami mojega že davno pokoljnega dedija in moje babi.
Potem sem se dokopala do sveč in na koncu sem našla nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost…
Bila je stara ura. Vendar ne navadna, cenena in stara ura, ki ne dela več.
Bila je prestižna in še kar je delovala vendar ni kazala pravega časa.
Odločila sem se, da jo navijem nazaj za eno uro, da bi kazala pravo uro.
Bilo je 10:53.
Nisem vedela zakaj vendar zdelo se mi je, da bo če uro navijem nazaj na pravilen čas nekaj narobe in sedaj mi je žal, da nisem zaupala občutkom.
Uro sem navila za uro nazaj in nenadoma se je zabliskalo.
Streslo me je in začutila sem hladen pot, ki mi je lezel po hrbtu. Ustrašila sem se in res nisem vedela kaj se dogaja. Edino česar sem se zavedala je bila stara in draga ura v moji roki.
Kljub vsemu, kar se je zgodilo mi je misel najprej odneslo na uro, saj sem se ustrašila, da se ji je kaj zgodilo.
Čez nekaj sekund je počilo še enkrat in svet okoli mene je zajela tema.
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(149)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Kok si to lepo napisala!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::
Zaradi revije v kateri je pisalo za nek natečaj ...