Živjo! To bo moja prva zgodba. Upam da vam bo všeč.

Začelo se je, ko se je Mijina družina zbrala za mizo. Mija in njen bratec Mark sta bila že naveličana karantene, starši pa so s težavo premagovali hčerkino sitnarjenje. "Tako ne gre več naprej...... tako ne gre več naprej......" si je godrnjal oče. "Pojdimo nekam v naravo" "Kam?? Kam nas bosta spet vlekla?" "Vlekla vaju ne bova prav nikamor. Ti si itak že večja od mene in imaš daljše noge, Mark pa se tudi pri svojih osmih letih že povzpne ne kakšno goro." je reka mami. "A v gore bomo šli. A kar zdaj v temi?" se je Mark čudil. Mija: "Ne v temi ti bumbar! Jaz pa sploh nebom šla nikamor" "O, pa boš šla. Jutri ob 7.00 gremo na storžič." je bil odločen oče. Mark se je zapodil k ruzakom, Mija pa v svojo sobo.

PIIIIP PIIIIIP PIIIIIIP... Markova budilka je zvonila, ura je bila 6.15. Ponavadi takrat le očka hodi po hiši, ko se odpravlja v službo.Takrat pa je bila že cela družina budna. Le Mija je še spala v svoji sobi. Mark:"Miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijaaaaaa! Zbudi se!" Mija je izgovorila nekaj žaljivk in počasi vstala. Po pol urnem Mijinem oblačenju so se vsedli v avto in se odpravili proti pekarni po zajtr saj niso še nič jedli. Mark je celo pot zganjal tako navdušenje da je njegova 13 letna sestra že skoraj pobegnila iz avta. PUSTOLOVŠČINA SE NADALJUJE!