_____________________________________
S prsti tapkam po zvezku in želim svojo pozornost preusmeriti nanj, a začasno mi ne gre najbolje. Po minutah, ki se vlečejo in vlečejo naposled le obupam in se potolažim, da bom že potem nadoknadila delo. Zavzdihnem. S gledanjem v zunanje dogajanje skozi okno si želim odklopiti vse moje probleme. Malce zasanjena razmišljam naprej, ko se iznenada prebudim. S kotičkom očesa opazim črno postavo, ki se sumničevo ozira okoli sebe. Pomanem si oči in vstanem iz že starega, usnjenega vrtečega stola ter se približam oknu. Sproti s telesom dregnem ob vzorčasko vaso in ta se razbije. Postava se nenadoma zgane in pozornost namenu k mojemu oknu. Ob pogledu nanj ali njo začutim čudno štemenje v trebuhu kot bi mi nekaj sporočalo. Komaj vidno opazim sinje modre oči, ki sijejo v vsem črnem. Nenadoma se mi pred očmi pojavi prizor, kjer še bolj tuja postava kriči: "Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee. Aleksand........!" Konec zadnje besede preglasijo hrupi iz okolice in prizor izgine. Začudeno otresem z glavo in se nekajkrat nepremočno udarim ob stegno, da se res prepričan, da to le niso sanje. Moj pogled že odhiti k oknu. Postava je pravkar izgnila, to se opazi v premikajočem se grmu. Obkrožena sem namreč z gozdom. Še imam čas, da jo ali ga ujamem; pomislim in kolikor hitro se, da zdrvim iz sobe, po stopnicah navzdol. Brez odlašanja hitro pograbil najljubšo kapuco, si nataknem japonke, s tresajočimi rokami primem za kljuko in že sem na prostem. Zaslepi me močna sončna svetloba. Nagonsko si roke pokrijem čez obraz in poskušam odmisliti misel na to, da mi ne bo uspelo pravočasno ujeti pobegle postave. Z vsemi močmi le odprem oči in se ozrem okoli sebe. Na desni strani samotno stoji lesena drevesna hiška, ki me veže na številne lepe spomine. Ob njej se mi zarosijo oči, a zdaj ni pravi čas za to. Oziram se naokoli in na koncu naključno izberem določeno smer. Med naglim tekom nežno zapihlja veter, zato si sproti spretno oblačim kapuco. Želim si popraviti rokav ampak za sabo zasišim bežne krike. Hitro se obrnem. Začudeno se oziram na vse strani, a ne opazim ničesar sumljivega. Že vsa obupana s počasnimi koraki hodim nazaj, od koder sem prišla. Zapravljanje časa. Z rokami globoko sežem v žep kapuce in začutim rabljen robček. Zavzdihnem ter odidem proti smetnjakom. Odprem pokrov, odvržem smet in................ se naglo zastrim. Med vsemi kupi smeti leži še dokaj nova zapestnica. V ospredju jo krasi znak za neskončnost, obdajajo jo srebrni, drobceni biseri. Sežem po njej in si jo nevede nataknem. Kolikor hitro je mogoče, me vsepovsod oddaja čudežna energija. Počasi mi prikazuje besedo Aleksand, a konca spet ne ujamem, saj jo čudežno zakrivi črna magija. Zapestnico hitro odvržem in stečem v hišo. Zadihana zaprem vrata in najmanj petkrat preverim, če sem res dodobra zaklenila vhod. Moje telo spolzi na tla in klečeča razmišljam o vseh minulih dogodkih. Je Aleksand ime za fanta, punco? S še drugimi številnimi vprašanji brez odgovora se počasi potapljam v sen.
_______________________
Nova zgodba! Upam, da vam je všeč!
Vaša,
Book star