PROLOG

Bila je v črnem vlažnem prostoru brez kakršnekoli luč. Gledala je moško postavo pri vratih ječe. Bala se ga je kot se miš boji mačke. Bosa stopala so ji zmrzovala na kamnitih tleh. Bila je v temačnih ječah gradu Telssens. Prišel je pome, je pomislila. Namesto tega pa je strmel. To ni mogel biti on... On bi me takoj napadel...
Neznani možakar se ji je začel približevati. Srce ji je bilo sto na uro.
Slišala je njegove težke korake, ki so odmevali po kamnitih tleh ječe. Obraz si je zakrila z rokami, saj je pričakovala krepki udarec. A na mesto udarca je možakar izpod lesketajočega, temnega se plašča, izvlekel njeno preljubo violino.
Vrgel jo je na tla in njen odmev je bil neskončen. Takoj v tisti sekundi je stekla do nje, jo zgrabila iz umazanih tal in si jo položila pod brado. Violina je bila podaljšek njenega telesa, z njo se je počutila pomembno. Dobila jo je od babice; nekoč je ta violina pripadala tudi njej. To je bila nekakšna družinska dediščina.
Možakar je zamrmljal nekaj, kar ni mogla razumeti. Obrnil se je in odkorakal. Njegovi koraki so se slišali vsaj še dobre tri minute.
Zgrabila je svojo ljubko se leseno violino. Njen les je bil tako gladek, a hkrati je bila možnost da se zaskališ.
In je začela.
Slišalo se je, kako si tiho mrmlja pesem ki jo je vsako noč zapela njena zlata babica.
Temni lasje so ji padli pred zelene oči in nenadna bolečina ji je vzela sapo.