"... mrtva je, če ti rečem no!"
"Ni mrtva kaj ti ni jasno! Diha!"
"Utihnita oba. Počakajmo še nekaj časa!
"Ampak šef..."
"Tišina!"
"Ampak..."
"TIŠINA!"
Tišina.
Zagodrnjala sem. Te nadležni glasovi so me zbudili. Ko so končno utihnili sem se zadovoljno pretegnila in pri tem nisem mogla preslišati presenečenega zavzdiha.
"Živa je..."
Sem zaslišala tih šepet.
Kaj zaboga se dogaja?
Nenadoma so moj spomin preblisknili spomini iz pretekle pol ure. Ali ene ure? Ali treh ur?
Saj nevem koliko sem spala...
Čakaj malo. To pomeni, da nisem umrla? Hmm... povzemimo vse skupaj.
Nekaj časa nazaj (nevem koliko časa nazaj) sem bila na ulici. In izgubila sem se.
Nato sem zaslišala čuden glas in trenutek za tem sem že ležala na tleh z zvezanimi rokami v nezavesti.
No ja... to je bilo vse.
In kaj zdaj?
Zdaj... zdaj...
Zdaj bom odprla oči.
In sem jih. Odprla sem jih.
Zagledala sem tri postave. Vsi so bili fantje. Na izgled so bili videti za kakšnih pet let starejši od mene. Torej stari približno osemnajst.
Prvi je imel temne kratke lase skrbno počesane. Zanimivo si me je ogledoval s svojimi prav tako temnimi očmi, ki so sijale v temi. Imel je rahlo nadležen nasmešek, ki sem ga že takoj zasovražila. Oblečen je bil v svetle hlače in modro srajco, ki je mlahavo visela z njega zaradi suhe postave. Čudila sem se da ga v tem mrazu ne zebe.
Pogledala sem fanta, ki je stal poleg prvega. Bil mu je popolnoma... enak? Zdrsnila sem vse od las, pa do oči, do potez obraza, postave, in do nasmeha. Bil mu je popolnoma enak, če ne štejemo oblačil. Ta je imel oblečene kratke hlače in belo majico s kratkimi rokami. Jaz sem drgetala v plašču on pa ni kazal znaka, da bi ga vsaj malo zeblo. Še enkrat sem premerila oba. Vsaka guba na njunem obrazu je bila enaka. Bila sta dvojčka. Ni dvoma.
Nato se je moj pogled usmeril še k tretjemu napadalcu.
Ta jima ni bil podoben. Imel je svetle pšenične lase, ki so mu padali čez čokoladno rjave oči. V teh je sijal bes in neodločenost ob katerem mi je postalo neprijetno. Ta je bil oblečen malo bolj normalno. Oblečene je imel temne hlače, ki so mu bile kot ulite in rjavkast dolg plašč.
Vse tri sem gledala s strašnim zanimanjem nato pa me je postalo strah. Ozrla sem se naokoli.
Sklepala sem, da je okoli polnoči saj je vladala trda tema.Torej ni minilo dolgo časa odkar sem se onesvestila. Bila sem na isti temačni ulici, ki sem se je spominjala.
Nenadoma je skozi tišino zarezal globok trden glas svetlolasca, ki me je že ves čas namrščeno opazoval.
"Vstani."
Je odrezal in kljubovalno sem se namrščila. Trmasto sem pogledala stran in ostala tiho.
Minila je kakšna sekunda dokler se svetlolasec zopet ni oglasil.
"Vstani."
Prhnila sem.
Tale mi že ne bo ukazoval.
Nisem si mogla pomagati, da ne bi spregledala dvojčkov. Tiho sta se režala in eden od njiju je s palcem potegnil po vratu, češ, mrtva si.
Svetlolasec se je spet oglasil.
"Vstani."
Pa kaj je ta papiga ali kaj?!
Ne bom vstala. Tu na tleh mi je čisto prijetno.
Preden bi se zavedla je na mojem vratu pristala ostra konica dolgega rezila. Zastal mi je dih. Vratna žila mi je utripala in zavedala sem se, da bi lahko bila vsak čas prerezana. Nisem si upala premakniti a moj pogled je ostal neomajen in odločen. Jeza in prezirljivost je prekipevala iz mene in še nikoli se nisem počutila tako odločne. Nisem čutila strahu morda pribljižajoče se smrti. Vedela sem le nekaj.
Temu svetlolasku že ne bom pustila zadovoljstva.
"Boš zdaj vstala?"
Zdelo se mi je, da so se mu kotički ustnic za nameček privzdignili.
Jeza v meni je vrela kot vulkan in želela sem skočiti na njega ter mu kot mačka izpraskati oči.
Pa mu jih nisem mogla. Še zmeraj sem se zavedala ostre konice na svojem vratu.
Tudi dvojčkoma za njim je ta poteza izbrisala nasmeh iz obraza. Mogoče pa le nista tako napačna, sem pomislila.
"No? Bi rada umrla punči?"
Punči.
Ta njegov "punči" me je razjezil skoraj tako kot mamin "čav čav".
Konica se je še bolj zažrla v moj vrat in počasi ampak res počasi sem vstala. Tudi moj napadelec in dvojčka so vstali.
Svetlolasček se je nasmehnil in zrla sem v tiste njegove goreče oči, zdaj, polne zmagoslavja.
"Lepo lepo. Super, da se razumemo..."
"Pa ja. Da bi se razumela s tabo? Sanjaj."
Tele trije stavki naj bi bili izrečeni v mojih mislih a ko sem opazila ogorčenost na njegovem obrazu sem se zavedala, da sem zabredla v težave.
Grozeče se mi je približal. Zdaj sem zavohala njegov vonj, ki me je spominjal na mentol. Ustnice je razprl počasi tako kot je počasi in sikajoče izrekel naslednje besede.
"Si kaj rekla punči?"
V meni je zavrelo.
"Ja rekla sem..."
"Še enkrat te vprašam. Si kaj rekla?"
To mi je zaprlo usta. Prekinil me je sredi stavka, nato pa me še enkrat vprašal nekaj na kar sem mu hotela odgovoriti preden me je prekinil. S pogledom sem oplazila dvojčka, ki sta tako odkimavala, da sem mislila, da jima bo odpadla glava. Iz ustnic od enega sem razločila jasen in goreč: Ne!
Nisem razumela kaj mi skušata dopovedati. A nato se mi je ta nadležni svetlolasek še malo približal tako, da sta bila najina nosova odaljena le še za centimeter. Oči je grozeče priprl in s tako sikajočim glasom izrekel.
"Si kaj rekla?"
Besedo rekla je še posebno poudaril.
Takrat sem razumela.
Sklonila sem glavo in se zazrla v umazana ulična tla.
"Ne. Ničesar nisem rekla."
Besede so tako bolele in s težavo sem jih izrekla a končno je bil zadovoljen. Nasmehnil se je in se odmaknil od mene.
"No končno smo se vse lepo zmenili," pri tem sem bila tiho čeprav bi mu najraje kaj zabrusila v tisti umazani obraz. "Zdaj pa se končno lahko predstavimo."
Roke sem stisnila v pest. Ta njegov glas mi je vzbujal mravljince.
"Jaz sem Hods," postalo mi je slabo ob tem ogabnem imenu. "Tole pa sta Frid in Resh."
Pokazal je na dvojčka, ki sta mi nagajivo pomežiknila. Nisem si mogla pomagati in sem zavila z očmi. Še enkrat sem ju premerila in ugotovila, da še zmeraj nevem kdo je kdo.
"Ti pa si?"
Tale Hods (čeprav mu bolj pristaja svetlolasek) je pokazal name.
"Nansy."
Sem odvrnila in zopet kljubovalno uprla roke v bok. Kdorkoli so te ljudje, se z mano definitivno ne bodo zafrkavali.
"Lepo. Zdaj pa hodi, če nočeš umreti."
Hods je tokrat spet spregovoril z grobim glasom, ki mu je veliko bolj pristajal. Rezilo me je tokrat dregnilo v hrbet, da me je prisililo, da sem se pomaknila naprej po temačni ulici. Moji koraki so zamolklo udarjali v noč. Kljub vsemu pogumu, ki sem ga kazala navzven je v mojih prsih od strahu, kot majhni ptiček prhutaje udarjalo srce. Nevem, če se bo še kdaj umirilo.
***
Hvala da ste prebrali še en del<33 In hvala vsem ki spremljate zgodbo<3 Zlati ste
Lepo se imejte še naprejjj<3