Hodili smo že nekaj časa. Tista nadležna ostra konica je še vedno rezala v moj hrbet tako, da nisem mogla storiti ničesar. Če bi poskušala pobegniti bi bilo v trenutku konec z mano. V to sem bila prepričana. Krožili smo po majhnih ozkih uličicah katerih nisem poznala. Nisem vedela kam gremo a hodili smo že kar nekaj časa zato sem počasi postajala utrujena. Naši koraki so odmevali v tišino in to me je spravljalo ob blaznost. Zdelo se mi je, da dvojčka nekaj šepetata za mojim hrbtom in najraje bi se obrnila ter jima prerezala vratove. Odkar so me ugrabili ti ljudje sem postala čudno krvoločna. Nisem vedela ali mi je to všeč ali ne. Vedela sem le nekaj. Tisti nadležni Hods me ne bo zlomil. Pa če bo še tako pritiskal.
"Ustavi se."
Sem nenadoma zaslišala oster glas Hodsa. Obstala sem in nenadoma se mi je zazdelo, da slišim korake. Nato sem zaslišala še mlad moški glas, ki je prihajal izza vogala.
"...ja mami no. Ne skrbi ne verjamem v te morlice. Ja bom previden. Zdajle prihajam domov, vse bo v redu..."
Hods me je pritisnil ob steno in s kazalcem pritisnil na svoje ustnice, češ, naj bom tiho.
Dvojčka sta nemo stala ob steni z tokrat zelo resnim obrazom.
"Resh pokončaj." Hodsov glas je zvenel tako neusmiljeno in grobo, da me je zabolelo srce. Resh (zdaj sem že vedela kdo je kdo) se je čisto tiho splazil za vogal.
"Ja ja... počakaj mami mislim, da sem nekaj sliša..."
Zaslišal se je oster žvižg rezila in v očeh so se mi nabrale solze. Vedela sem kaj se je zgodilo s tistim nedolžnim človekom. Hods me je povlekel za roko in upala sem, da ni opazil mojih solznih oči. Zavili smo v ovinek kjer je Resh tako grobo ubil tistega človeka.
Zagledala sem ga.
Ležal je na tleh s prerezanim vratom in s telefonom v roki kar je dokazovalo, da se je še pred trenutkom pogovarjal s svojo mamo.
Njegov pogled je bil osteklenel in solze so mi spolzele po licih.
Te ljudje pred mano so res morilci. In v pesti imajo mene.
Vse to je vodilo do poglavitnega položaja.
Zakaj ne ubijejo mene?
Zadrgetala sem in Hods je to na mojo žalost opazil.
"Kaj je?"
Vsi trije vključno z dvojčkoma so se obrnili k meni.
Še bolj sem se zavila v plašč in se odločila za taktiko molčanja.
Samo odkimala sem in bila tiho. Hodsu kmalu nisem bila več pomembna zato se je obrnil k dvojčkoma.
"Resh poigraj se s truplom. Frid napiši sporočilo. Saj veš. Da bodo kifeljci vedeli, da z nami ni heca."
Vsi trije so se zasmejali jaz pa sem vse tri gledala s popolnoma drugačnimi očmi.
Hodsa sem tako ali tako že prej imela na piki, da je brezčuten morilec, a dvojčka sta dajala vsaj malo boljši vtis. Zdaj tega ni več.
Resh je iz žepa potegnil nož in v tistem trenutku sem skoraj bruhnila. Tistemu človeku je odrezal glavo in jo postavil tako, da je stala poleg trupla.
Vsega je bilo preveč zame. Bruhnila sem ves tisti rogljiček, mleko, žemljice in sir, ki so ležali v meni.
Obrisala sem si usta in z jezo v očeh pogledala vse tri.
"Dovolj vas imam! Brezčutni morilci ste!"
Verjetno se sprašujete kaj se je zgodilo z mano. Tudi jaz ne vem. Vem samo, da bi v tistem trenutku raje umrla kot pa še trenutek preživela s tistimi ljudmi.
"Ubili ste nedolžnega človeka! Na, ubijte še mene!" roke sem dvignila v zrak. "Pokončajte še mene. Ne mislim več gledati tega!"
Solze so mi polzele po licih in nisem se trudila, da bi jih ukrotila.
Hods je vame strmel z gorečimi očmi in se mi korak za korak približeval. Dvojčkov sploh videla nisem zaradi moje zavese solz.
Videla sem le Hodsa, ki je iz žepa privlekel nož oster kot sam vrag. Zastal mi je dih.
Lepo Nansy lepo. Zdaj boš umrla. Tu. Sredi ulice. Pokončali te bodo ljudje, ki so ubili že toliko ljudi pred tabo.
Solze so še kar tekle po mojih licih, a ni me bilo strah. Ni me bilo strah smrti. Hočem umreti. Tako kot so že vsi nedolžni ljudje. Nočem biti izjema.
Hods se mi je še bolj približeval in me gledal tako grozeče, da me je zmrazilo vse do kosti.
"Pogumna si punči veš?"
Njegov glas je bil sikajoč in tih. Zmrazilo me je in priprla sem oči. Njegov prst mi je nenadoma obrisal solzo in v naslednjem trenutku jo je polizal.
Nasmehnil se je tako kruto in maščevalno, da sem zaprla oči.
"Ampak tvoje solze so slane tako kot vse ostale. Povej mi zakaj?"
Stisnila sem zobe.
"Vse solze so slane."
Zasmejal se je.
"Motiš se. Niso. Nekatere so slane. To je že res. A ne vse. Slane solze so solze strahopetnih ljudi. Pogumni ljudje nimajo solz. Pogumni so, zato jih ne potrebujejo."
Sikal mi je v uho, da sem stisnila pesti.
"O ne ti se motiš," vzravnala sem se in dvignila brado. "Pogumni ljudje jočejo. Priznavajo svojo bolečino zato so močni. Stahopetni pa je ne. Niso dovolj pogumni, da bi jo."
To mi je povedala mama, ko sem imela pet let. Padla sem s kolesa in hotela potlačiti solze nato pa mi je mama povedala vse to in takrat sem se počutila močno. Zdaj pa ravno nasprotno.
Hods me še nikoli ni gledal tako. Njegov pogled je bil tako sovražen, da se mi je zdelo, da ne bo potreboval noža, da me bo ubil.
"Vendar ti nisi pogumna. Ob smrti človeka nisi mogla zadržati bruhanja,"
"To šteješ za strahopetnost?" sem ga prekinila. "Po moje pa je strahopetnost to kar delate vi."
Pokazala sem na vse tri in stisnila pesti.
"Ubijate nedolžne ljudi, čeprav si sami bolj zaslužite smrt."
"Dovolj!" očitno sem mu prišla do živega. "Umrla boš punči, veš to?"
Njegov glas je bil prediren moje oči pa hladne.
"Vem ja. Ubij me."
Mogoče sem prosila za smrt mogoče pa sem si le želela, da bi to čim prej storil.
A v tistem trenutku se je njegov pogled za odtenek zmehčal. Kot bi zagledal nekoga, katerega ni želel tako ubiti kot mene.
"Prav poslovi se od vsega... punči."
Zasmejal se ne mrtvo hladno nato pa je njegov nož udaril vame.
*****
Tako že tretji del<3 Tale mogoče za malenkost krajši ampak malo bolj grozen... Upam da tist del z odrezano glavo ni bil preveč grozen...Če vas to moti kr povejte<3 No upam da vam je bill všeč pa hvala vsem ki vztrajno komentirate<33
Najboljši stee
Lepo se mejtee<33333