Hola vsi! Po kakšnem mesecu se vračam z novim delom zgodbe. Ne pozabite uživati med branjem!:upside_down:
PISMO
Poštar se je ravno pripeljal pred hišo postavljeno na podeželskem delu mesta. Ljudje, ki so živeli na tem koncu, so pošto dobili le redko, zato se je pismonoša moral najprej pozanimati, kje ta hiša sploh stoji.
Še enkrat se je zazrl v naslov, saj so ob pogledu na staro in razmajano stavbo izginile še zadnje misli o tem, da sploh še kdo živi tu. Skomignil je z rameni, odvrgel pismo v nabiralnik in odšel. Ni minilo dolgo časa in zbledel je še zadnji spomin na čudno stavbo.
Julija se je tako kot dan poprej spet preverila nabiralnik pred staro hišo. Bingo! Na njegovem dnu je ležalo pismo. Pobrala ga je in se spet odpravila proti Luknji. Šele ko je bila doma, se je počutila dovolj varno, da je odprla in prebrala pismo. Podpisala je pogodbe, prebrala obvestila, nato pa je papirje, ki jih je morala vrniti vtaknila v kuverto. Nanjo je prilepila znamko in napisala naslov šole.
Ovojnico je pospravila v nahrbtnik. Preverila je stanje vode v plastenki. Bila je skoraj polna. Iz dna nahrbtnika je vzela debelo enciklopedijo. Odprla jo je in začela previdno listasti po njej. Bila je polna slik rastlin, živali in še mnogo česa drugega. Gledala jo je z zanimanjem, čeprav je upala, da ji ne bo treba vedeti, katera kača jo je pičila in kako strupena je ali kakšni so znaki gripe in kako se bolezen pozdravi. Listala jo je in brala.
Dopoldne se je prevesilo v popoldne, ona pa je to komaj opazila. Knjiga jo je razvedrila. S srečnim izrazom na obrazu jo je zaprla in se lotila jabolka in prepečenca.
Zavedala se je, da bo njena zaloga hrane kmalu pošla in bo morala v trgovino. Tja pa ne bo šla, če ne bo imela denarja. Saj ima tisočaka in pol prihranjenega, ampak če želi preživeti v gozdu nekaj let, to ne bo zadostovalo. Iz nahrbtnika je vzela vizitke, ki jih je pripravila že doma. Še enkrat je prebrala tisto malo besedila, ki ga je napisala na njih. Šlo je za nekakšne reklame. Ponujala se je za prostovoljno delo. Nudila je kakršnokoli pomoč, vse od kuhanja, pospravljanja, čiščenja, urejanja vrta pa do raznih inštrukcij.
Na kartončkih je v spodnjem kotu pustila prazen prostorček za telefonsko številko. Ni napisala telefonske s prejšnjega telefona. Ni natančno vedela, kako zelo se bodo posvetili iskanju, vendar bila je podučena in vedela je, da če bi uporabljala svoj stari telefon, bi jo hitro izsledili. Sklenila je, da bo kupila nov telefon. Tistega med cenejšemi, a vseeno vzdržljivimi. Pričakovala je izgubo stotaka, a brez mobilnika bi bilo vse skupaj misija nemogoče.
Na vizitki sta bili narisani metla in kuhalnica, prekrižani druga čez drugo, obdajal pa ju je bel oblaček. Na levi so bili napisani vsi podatki, ki bi jih človek, ki želi pomoč potrebuje. Ime, kaj nudi ... Le majhen oranžen pravokotnik je bil še prazen. Vizitke je pospravila v nahrbtnik.
Sestavila je načrt za naslednji dan. Zjutraj, ko se bodo odprle trgovine, si bo nataknila lasuljo in se zamaskirala v Lauro Tinski in bo po podeželskem kolovozu odhitela do bližnje prodajalne elektronskih naprav. Izbrala bo enega izmed starejših modelov, ki je ne bo stal tako drago. Potrebovala bo tudi kartico s telefonsko številko. Ko jo bo dobila, bo novo telefonsko številko vpisala na vizitke in jih začela raznašati. Zatikala jih bo za brisalce avtomobilov, pripenjala na oglasne deske, ki jih je bilo povsod polno in na ostala javna mesta. Šoli se bo raje izognila, ker če imaš vsaj malo možganov, lahko sešteješ 2+2 in ugotoviš, da tu nekaj smrdi. In že majhen sum jo lahko spet pošlje v prejšnje življenje. Življenje, pred katerim beži.
Začelo se je temniti. Julija je opravila svojo večerno rutino in zlezla v spalno vrečo. Iz je srknila požirek čiste sveže vode in utrujena zaspala. Jutri bo dolg dan. Spet.
Danes je petek in ni naloge! Pa saj se samo hecam no!
Stisni :heart:.
Komentiraj.
Pa lahko se tudi naročiš. Samo klikneš na tisto punčko zgoraj in na moder gumb z napisom
:heart:NAROČI SE:heart:
Logično, ne?
Pa napiši, če misliš, da bi bilo dobro, če bi v zgodbo vključila mladega risa.
L.P.
Tista
PISMO
Poštar se je ravno pripeljal pred hišo postavljeno na podeželskem delu mesta. Ljudje, ki so živeli na tem koncu, so pošto dobili le redko, zato se je pismonoša moral najprej pozanimati, kje ta hiša sploh stoji.
Še enkrat se je zazrl v naslov, saj so ob pogledu na staro in razmajano stavbo izginile še zadnje misli o tem, da sploh še kdo živi tu. Skomignil je z rameni, odvrgel pismo v nabiralnik in odšel. Ni minilo dolgo časa in zbledel je še zadnji spomin na čudno stavbo.
Julija se je tako kot dan poprej spet preverila nabiralnik pred staro hišo. Bingo! Na njegovem dnu je ležalo pismo. Pobrala ga je in se spet odpravila proti Luknji. Šele ko je bila doma, se je počutila dovolj varno, da je odprla in prebrala pismo. Podpisala je pogodbe, prebrala obvestila, nato pa je papirje, ki jih je morala vrniti vtaknila v kuverto. Nanjo je prilepila znamko in napisala naslov šole.
Ovojnico je pospravila v nahrbtnik. Preverila je stanje vode v plastenki. Bila je skoraj polna. Iz dna nahrbtnika je vzela debelo enciklopedijo. Odprla jo je in začela previdno listasti po njej. Bila je polna slik rastlin, živali in še mnogo česa drugega. Gledala jo je z zanimanjem, čeprav je upala, da ji ne bo treba vedeti, katera kača jo je pičila in kako strupena je ali kakšni so znaki gripe in kako se bolezen pozdravi. Listala jo je in brala.
Dopoldne se je prevesilo v popoldne, ona pa je to komaj opazila. Knjiga jo je razvedrila. S srečnim izrazom na obrazu jo je zaprla in se lotila jabolka in prepečenca.
Zavedala se je, da bo njena zaloga hrane kmalu pošla in bo morala v trgovino. Tja pa ne bo šla, če ne bo imela denarja. Saj ima tisočaka in pol prihranjenega, ampak če želi preživeti v gozdu nekaj let, to ne bo zadostovalo. Iz nahrbtnika je vzela vizitke, ki jih je pripravila že doma. Še enkrat je prebrala tisto malo besedila, ki ga je napisala na njih. Šlo je za nekakšne reklame. Ponujala se je za prostovoljno delo. Nudila je kakršnokoli pomoč, vse od kuhanja, pospravljanja, čiščenja, urejanja vrta pa do raznih inštrukcij.
Na kartončkih je v spodnjem kotu pustila prazen prostorček za telefonsko številko. Ni napisala telefonske s prejšnjega telefona. Ni natančno vedela, kako zelo se bodo posvetili iskanju, vendar bila je podučena in vedela je, da če bi uporabljala svoj stari telefon, bi jo hitro izsledili. Sklenila je, da bo kupila nov telefon. Tistega med cenejšemi, a vseeno vzdržljivimi. Pričakovala je izgubo stotaka, a brez mobilnika bi bilo vse skupaj misija nemogoče.
Na vizitki sta bili narisani metla in kuhalnica, prekrižani druga čez drugo, obdajal pa ju je bel oblaček. Na levi so bili napisani vsi podatki, ki bi jih človek, ki želi pomoč potrebuje. Ime, kaj nudi ... Le majhen oranžen pravokotnik je bil še prazen. Vizitke je pospravila v nahrbtnik.
Sestavila je načrt za naslednji dan. Zjutraj, ko se bodo odprle trgovine, si bo nataknila lasuljo in se zamaskirala v Lauro Tinski in bo po podeželskem kolovozu odhitela do bližnje prodajalne elektronskih naprav. Izbrala bo enega izmed starejših modelov, ki je ne bo stal tako drago. Potrebovala bo tudi kartico s telefonsko številko. Ko jo bo dobila, bo novo telefonsko številko vpisala na vizitke in jih začela raznašati. Zatikala jih bo za brisalce avtomobilov, pripenjala na oglasne deske, ki jih je bilo povsod polno in na ostala javna mesta. Šoli se bo raje izognila, ker če imaš vsaj malo možganov, lahko sešteješ 2+2 in ugotoviš, da tu nekaj smrdi. In že majhen sum jo lahko spet pošlje v prejšnje življenje. Življenje, pred katerim beži.
Začelo se je temniti. Julija je opravila svojo večerno rutino in zlezla v spalno vrečo. Iz je srknila požirek čiste sveže vode in utrujena zaspala. Jutri bo dolg dan. Spet.
Danes je petek in ni naloge! Pa saj se samo hecam no!
Stisni :heart:.
Komentiraj.
Pa lahko se tudi naročiš. Samo klikneš na tisto punčko zgoraj in na moder gumb z napisom
:heart:NAROČI SE:heart:
Logično, ne?
Pa napiši, če misliš, da bi bilo dobro, če bi v zgodbo vključila mladega risa.
L.P.
Tista
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odličen del. Ja lahko ga vključiš. :sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
1
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired