Si kliknil/-a na to? Oki, no, tole tukaj ni kakšna res super dobra zgodba, je samo kratka vaja. Čeprav, no, je zgodba, sicer včerajšnjega resničnega dogodka, in čeprav sem si trudila večino stvari priklicati v spomin, si svojega dela dialoga nisem 100% zapomnila... Oh, si še vedno tle? V redu, uživaj v branju.
*b*12+ (zaradi poklica, ki ga opravlja Lexy, čeprav ne vem, če bo večina mlajših razumela kaj to je) *b* *b*če imate vprašanja po branju, zveste odgovor na lastno odgovornost*b*

Zgodilo se je v četrtek, natančneje včeraj. Hodila sem navzgor po Trubarjevi ulici do Prešernovega trga. Začuda me noge niso bolele preveč, kljub pretečenemu vzdržljivostnemu testu pri športni. Vseeno sem si želela, da bi me oče prišel pobrat, in mi ne bi bilo treba hoditi teh štirideset minut do njegove pisarne. Mimo mene so hodili pešci, in kdaj pa kdaj je mimo prišel tudi kakšen kolesar, a v večini sem bila na njih pozorna samo, če bi slučajno zagledala koga zanimivega. (Kar za moje pojme pomeni nekoga, ki ima podoben stil kot jaz, ali pa neko odštekano barvo las).
In nato sem jo zagledala.

Naproti mi je hodlia rjavolasa ženska, oblečena v črno, z rahlo razmazanim črnim črtalom okoli oči. Samo, da sem videla njen obraz, sem takoj vedela kdo je. Lexy. V moji možganih so se v delcu sekunde odvrtele slike njenih objav iz slovenskega subreddita. Bila sem čisto šokirana. Ni vsak dan, da na cesti vidiš nekega naključnega človeka iz spleta, sploh pa ne prostitutke, ki si jo pred meseci prek reddita spraševal/-a vprašanja o njenem delu.

Šla sem mimo nje, polna mešanice vzhičenosti in presenečenja nad tem kar sem ravnokar doživela. Stavek *i*‘O moj Bog, to je bilo noro, ravnokar sem videla Lexy’*i*, in variacije tega, so zapolnile moje razmišljanje. *i*Tole moram nekomu sporočiti.*i* Stekla sem nekaj metrov naprej do ozke uličiče, ki vodi do Petkovškovega nabrežja, kjer sem se ustavila, in izvlekla svoj telefon. Prižgala sem Caps Lock, in puncam na pilovi viber skupini poslala sporočilo. Bilo je v celoti napisano v stilu ‘Ne boste VERJELE kaj se mi je zgodilo!’, z par dodanimi kletvicami zaradi same norosti cele situacije. Imele bodo vprašanja, ampak ta lahko počakajo, dokler ne pridem do svoje destinacije. Dvignila sem pogled s telefona, in pogledala po ulici. *i*Spregovori z njo*i*, mi je nekaj v glavi reklo. Utrnilo se mi je, da ji lahko povem, da sem jo videla na redditu, ali blefiram, in jo vprašam, če je tam gor, ter da se mi zdi, da sem jo videla tam gor, a sem misel zatrla, saj bi to bilo res čudno.

Hitro sem stekla nazaj dol po ulici in končala poleg nje, tako da sem hodila vštric z njo. Nisem vedela kaj drugega naj ji sploh rečem, a se mi je naslednji hip že posvetilo.
“Oprostite, ampak,” sem nekoliko plaho dejala “,lep eyeliner imate.” Edina stvar, ki sem se je lahko spomnila.
Njena glava se je zasukala proti meni. V sekundi tišine, ki je sledila, sem se vprašala, kaj si misli o meni, punci, ki ji je jo ravnokar prišla ogovoriti. Kljub svojim letom, sem precej majhna, in me ne bi presenetilo, če bi Lexy pomislila, da sem osnovnošolka.
“Hvala, ponavadi mi ljudje pravijo ravno obratno,” je odgovorila, s precej raskavim glasom, katerega zven me je popolnoma vrgel iz tira. Nikoli si ne bi mislila, da tako zveni. Prešinilo me je, da je to najverjetnenje posledica njenega dolgoletnega kajenja, o katerem je tudi nekaj objavila na subredditu. Zanimalo me je, če ji tisto o eyelinerju pravijo stranke, a je nisem vprašala. Odšla sem naprej, še vedno presunjena nad tem, kar se mi je zgodilo.

*i*‘O moj bog, ravnokar sem komplimentirala prostitutko. O moj bog,’*i* Sem pomislila, ko sem tekla mimo Emporiuma na Miklošičevi. Nepričakovano srečanje mi je vilio precej energije. Bila sem dovolj energična, da sem stekla od konca Trubarjeve, pa vse do polovice Nazorjeve, kot da komaj uro nazaj nisem pretekla devetih krogov pri športni.