Hej! Objavljam 4. del zgodbe :) Upam, da vam bo všeč. Na začetku je v prvem odstavku konec 3. dela.
Lp, Catbook

Ko je že zavzeto poslušal, so ga poklicali njegovi prijatelji. »Oprosti, moral bom iti,« je kar žalostno dejal. Jaz pa nisem pustila, da bi se trenutek uničil: »Ej, počakaj! Ali lahko prideš danes v park ob šestih popoldan?« Zaiskrile so se mu njegove modre oči in odgovoril je: »Z veseljem!« mislil pa si je še »Ko bi le vedela, da si punca mojih sanj...« Ok, ja, priznam, to je bilo zelo »pocukrano«, ampak, če je »pocukrana« moja simpatija, se strinjam (drugače ne maram pocukranosti :) ) Odšel je z nasmeškom v obrazu, kot v romantičnem filmu. Ampak ne vem, če bo zmenek potekal enako... Pustila se bom presenetiti!

Po pouku sem odhitela domov. Če bi bila človek, bi tekla in bi izgledalo prav grozno- no, na srečo ni. Nisem tekla prehitro, ker bi ljudje kaj posumili. Veter mi je valovil lase in se mi zaletaval v obraz. Ne morem verjeti, da je po približno po dveh letih prišel ta dan. Mislila sem, da se to ne bo nikoli zgodilo- vem, čudno za vampirko, ki zna gledati v prihodnost. Mislila sem, da me je moč prevarala, a me na srečo ni. Ker sem nosila nižje pete, so domače stopnice glasno cvilile. Vrata sem skoraj razbila, moja nadnaravna moč je bila sedaj malo bolj nekontrolirana. Sedaj sem lahko tekla »po vampirsko« do svoje sobe. Saj vem, da sem že naravno lepa- tudi ljudje so, ampak malo ličil mi ne bo škodilo. Uporabila sem malo rdečila, rožnato rdečo šminko in maskaro. Oblekla sem pastelno modro obleko in obula čevlje v enakem odtenku. Čas je tekel hitro, kar prehitro, saj je bila po mojem urejanju ura že pol šestih. Kot po modni pisti sem odšla do parka, Kristjana pa še ni bilo od nikoder. Imel je še pet minut in10 sekund do začetka »zmenka«. Prikazal se je 4 minute preden bi se mi utrgalo. Že na 100 metrov razdalije sem videla res lepo visoko mišičasto postavo, z rjavo rumenimi lasmi in modrimi očmi in zavonjala njegov omamno dišeč parfum. Mislil si je: »Uh, me že čaka. Uau, kako je lepa« Pozdravil me je: »Hej!« in ponesreči izjavil še »angel, ki je padel iz nebes.« Jaz pa sem odgovorila: »Hej! No, tale angel, ki je padel iz nebes nama je pripravil manjši piknik...« Zardel je in me, kot se spodobi povabil, da se vsedem. Čeprav je bilo čudno, ker sem bila jaz gostiteljica. Imela sva prijateljski pogovor, pojedla sva kar nekaj hrane in popila kar nekaj pijače. Prebrala sem mu misli in ugotovila, da mu je postajalo precej nelagodno. Na moje presenečenje je začel: »No, veš Ela.... Nekaj ti moram povedati. Verjetno ne boš čutila isto, ampak se bom vseeno potrudil. Morda tega ne veš, ampak opazujem te že 2 leti. Razsvetlila si mi življenje kot žarek, kaj žarek, kar sonce že prvi dan ko si prestopila prag te šole. Kar želim povedati je.... je... je... da si mi všeč.« Upajoče me je pogledal, jaz pa sem odgovorila: »No, ubistvu sem ti jaz želela povedati isto.« Oba sva se nasmejala, potem pa me je še 2 minuti spraševal, če mislim resno. Približal se mi je in me opazoval. »Ali je kaj narobe?« sem vprašala. »Ne,« je odgovoril, se mi še bolj približal in me že skoraj poljubil, ko sem slišala šumenje bližnjega grmička. Kar naenkrat pa sem slišala kričanje Klare Karolini, ki je bila 40 metrov stran od nje: »Glej Kristjana in Elo, kako sta luštkana skupaj!!!!!!!« Ko sem se že hotela obrniti proti njima je Kristjan rekel: »Ummm... Ali moraš oditi?« Videla sem njegove žalostne oči. »Ne. Dajva jima nekaj za gledat,« sem rekla. Poljubila sva se, medtem pa sem res pazila na svoje podočnike, da ga ne bi ugriznila. Ugotovila sva, da imava veliko skupnih stvari. Vem, da je to za prvi zmenek čudno, a jaz sem to že videla v prihodnosti- vprašal me je, če bi lahko bila skupaj. Pritrdila sem mu in temu je sledil dolg objem....

Upam, da ti je bil ta del všeč :)
Lp, Catbook