Hej! Danes objavljam 8. del. Na začetku je konec 7. Uživajte v branju :)
Lp, Catbook
Rekel je: »Morda veš, kaj bi moral vedeti pred jutrišnjo nočjo?«Odgovorila sem mu: »Saj res! Izvesti bom morala obred ugotovitve. Vem, zveni čudno in starodavno, kar tudi je. V svojem življenju tega še nisem počela.« »Kaj pa se dogaja ob tem obredu?«je zanimalo Kristjana. Moj odgovor je bil: »Pokazal bo, kaj si in kaj nisi, ostalega ne vem.« Kristjan bi se danes moral dobiti s prijatelji, a se ne bo mogel. Mislim, da se še ne zna dobro krotiti. Bomo videli...

Kot sem predvidevala, sva dan preživela v hiši. V družinski knjižnici sem iskala karkoli, kar bi mi prišlo prav, a nisem našla ničesar. Kristjan mi je poskušal pomagati, a ni bil navajen vozeče lestve- takšne kot v filmih in je zato raje ostal na trdnih tleh. Res je, da ga ne bi ubilo, bi ga pa poškodovalo. »Vozila« sem se od police do police in že pregledala okoli milijon knjig, ki se niso ujemale. Prišla sem že do zadnjih knjig pri črki V in potem zagledala staro, zaprašeno knjigo z zlatimi platnicami in v enakem odtenku pobarvanimi robovi strani. Vzamem jo v roke ter z nje pobrišem prah. Čisto sem pozabila, da je tam nekje, vsaj 20 metrov nižje Kristjan. Kmalu sem zaslišala kašelj in nato kihanje in potem nekaj čudnega, zato sem skočila z lestve in odletela do tal in zagledala zvijajočega Kristjana, polnega prahu. Res nisem vedela, da ima ena knjiga lahko na platnicah toliko umazanije. Ko se je pomiril, je rekel: »Kaj imaš v rokah?« Čisto sem pozabila na tisto knjigo. Odgovorila sem: »Prej nisem uspela prebrati naslova, ker sem se ustrašila kaj se je zgodilo s tabo. Čakaj, bom pogledala...« Na njej je bilo začuda še vedno nekaj prahu, ki sem ga obrisala, tokrat na srečo ne na Kristjana. Začela sem glasno brati: »Vse o obredu ugotovitve.« Kristjanu so se zasvetile oči in rekel je : »Daj, Ela, odpri, odpri!!!« Moram priznati, tudi sama sem bila radovedna, kaj tam piše, ampak sem se morala nasmejati Kristjanu, ki se je obnašal kot otrok, ki bi želel videti darilo za rojstni dan. Ampak kmalu se je to končalo in odprla sem na prvo stran. Začela sem brati: »Obred ugotovitve je obred, pri katerem magično bitje ugotovi, kaj je druga oseba poleg nje. Najbolj točen je obred na polno luno, ko magično bitje uporabi svojo moč, najmočnejša je vladavinsko vampirska, bo bitje poleg nje dobilo tetovažo, ki bo ob koncu noči izginila. Na njej bo znak magičnega bitja. Če se tetovaža ne pojavi, je nekaj hudo narobe...« Obrnila sem stran in ugotovila, da je kar 298 strani praznih. Obupano sem obrnila še na zadnjo stran, na njej pa je pisalo: »Pazi se, če se osebi poleg tebe kaj zgodi, le beži in zakrij sledi!« Z nerazumevanjem sem pogledala Kristjana, ki je rekel: »Kaj misliš, da se bo zgodilo?« Moj odgovor je bil: »Res ne vem, tale knjiga me je še bolj speljala s poti. Praktično skoraj nič ne piše.« Kristjan me je samo razumevajoče objel jaz pa sem ga poljubila. Po eni strani sem bila vesela, da sva bila v tem skupaj, po drugi strani pa me je bilo zanj res strah. Kaj se mu dejansko lahko zgodi? Začelo se je večeriti in zavedla sem se- zdaj ali nikoli. Danes je bila Luna še posebno blizu Zemlje, kar pomeni, da bo vse potekalo še boljše... ali pa ne... Poskusila sem z gledanjem v prihodnost, vendar se mi je zgodilo nekaj čudnega- videla sem le meglo, nič drugega. Pravijo, da, ko se to zgodi lahko pomeni le dve stvari- ali višje sile, ki vladajo nam, magičnim bitjem ne želijo, da izvemo prihodnosti, ali pa prihodnosti niti same ne morejo napovedati. Mislim, da je bolj to drugo. Kakorkoli, čisto se je že zmračilo, zato sem rekla Kristjanu: »Si pripravljen?« Začele so se mi tresti roke, on pa je rekel: »Ja, mislim da.« Poljubil me je in rekel: »Za vedno, v dobrem in slabem.« Tudi jaz sem ponovila stavek, on pa se mi je le grenko nasmehnil. Stopala sva po gozdni poti do hriba, 1 km oddaljenega od naše hiše. Tam ni bilo ne dreves, ne grmičevja, le trava, vrh hriba pa ploščat. Objela sem ga in začela jokati. Rekel je: »Ne joči, vse bo v redu.« Slišala sem že njegov dvomeč glas, a nikoli še ne tako dvomečega. Videla sem, kako mu je solza zdrsnila po licu in mu jo obrisala. V mislih se mi je zahvalil, jaz pa sem ga samo poljubila. Morda ne bo od danes naprej nič tako, kot je bilo nekdaj. Prišla sva do vrha hriba- naključje ali ne, izgledalo je lepo, a me je vseeno morila misel na to, kaj se bo zgodilo. Še zadnjič sem objela Kristjana, nato pa stopila 5 metrov stran od njega- za vsak primer. V sebi sem začutila moč veličastne vampirske krvi. Sfokusirala sem se nanjo in jo usmerila v Kristjana... Začutila sem, da se je nekaj začelo dogajati...

Upam, da vam je bil del všeč. Sicer že imam v glavi približno »skico« za naslednje dele, vendar bi bila vseeno vesela vaših idej :)

Lp, Catbook:smiley_cat: