Hej! Danes objavljam 9. del, na začetku pa je konec osmega. Uživajte v branju:)
Stopala sva po gozdni poti do hriba, 1 km oddaljenega od naše hiše. Tam ni bilo ne dreves, ne grmičevja, le trava, vrh hriba pa ploščat. Objela sem ga in začela jokati. Rekel je: »Ne joči, vse bo v redu.« Slišala sem že njegov dvomeč glas, a nikoli še ne tako dvomečega. Videla sem, kako mu je solza zdrsnila po licu in mu jo obrisala. V mislih se mi je zahvalil, jaz pa sem ga samo poljubila. Morda ne bo od danes naprej nič tako, kot je bilo nekdaj. Prišla sva do vrha hriba- naključje ali ne, izgledalo je lepo, a me je vseeno morila misel na to, kaj se bo zgodilo. Še zadnjič sem objela Kristjana, nato pa stopila 5 metrov stran od njega- za vsak primer. V sebi sem začutila moč veličastne vampirske krvi. Sfokusirala sem se nanjo in jo usmerila v Kristjana... Začutila sem, da se je nekaj začelo dogajati...
Moja moč se je odbila v Kristjana spet vame in nazaj. Njemu pa se ni zgodilo nič. Niti tetovaže ni dobil. Spomnila sem se besed v knjigi na zadnji strani: »Pazi se, če se osebi poleg tebe kaj zgodi, le beži in zakrij sledi!« ter, če se tetovaža ne pojavi je nekaj hudo narobe. Kar naenkrat pa se mu je na roki pojavila tetovaža volka in vampirskih zob. Stekla sem do njega in ga že želela objeti, ko se je pred mano pojavil rjav volkodlak s povečanimi čekani, poudarjam, bil je VAMPIRSKI VOLKODLAK KRISTJAN!!!! Predno bi lahko reagirala sem na trebuhu začutila hudo bolečino, povzročeno s Kristjanovimi volčjimi kremplji. Začutila sem jo tudi na obrazu... Nato pa... koma...
(Sedaj se zgodba dogaja s Kristjanove strani, od začetka obreda naprej)
Čutil nisem ničesar. Le strah. Videl sem sfokusirano Elo. Prestrašilo me je. Čudil pa sem se temu, da še vedno nisem čutil ničesar. A kot bi trenil sem dobil na roki dve tetovaži. Očitno to pomeni, da sem vampirski volkodlak ali pa volkodlaški vampir- kot vam je ljubše. Ela je začela teči proti meni, jaz pa se nisem mogel premakniti- kot, da bi me prilepili z močnim lepilom. Kar naenkrat pa sem izgubil kontrolo nad sabo. Že v dveh sekundah sem postal volkodlak z vampirskimi podočniki. Moja taca je kar naenkrat pristala na Elinem trebuhu, kasneje na obrazu. Najhuje je bilo, ker sem vedel, kaj delam, a se nisem moral ustaviti. Ležala je kot, da bi ravno zaspala, le, da je bil prizor dosti bolj grozljiv. Kar naenkrat pa sem zaslišal volčje tace. O ne, moj trop! Prišli so vsi, vodja- moj stric, oče, prijatelji. Ugotovil sem, da za to ni kriv obred ugotovitve, ampak njihova moč. Oni so me nadzorovali, da sem to storil Eli. V oči so mi stopile solze besa: »ZAKAJ STE MI TO NAREDILI?!?!« Moj stric je le posmehljivo odgovoril: »Če bi me poslušal, bi bila ona že zdavnaj mrtva in ti ne bi bil vampir.« Odgovoril sem mu: »Kako si LAHKO?!« Zakadil sem se proti njemu, ko sem začutil roko na desni zadnji taci. Obrnil sem se in zagledal Elo, ki me je še vedno napol v komi svarila: »Kristjan, ne delaj tega, ni vredno. Saj veš da mi ne bo nič.« V zadnjem stavku se je prav slišal dvom. Razmišljal sem: »Borim se sam, proti tropu, s katerim sem živel 18 let, za punco... Je vredno?« Bil sem v precejšnjem dvomu, ko sem se spomnil: »Ta trop jo je hotel UBITI, ker je vampirka in ni enaka kot jaz.« Imel sem dovolj vsega, zato sem skočil do strica in rekel: »POVEJ MI, ZAKAJ SI HOTEL TO STORITI??!!« Rekel je: »Veš, da ne moreš biti z vampirko, kot je ona. Živeti moraš z volkodlakinjo.« Upiral sem se: »Saj nismo več v srednjem veku stric!« On je zdolgočaseno rekel: »No, kakorkoli, moje delo tu je končano.« Skočil je do Ele in ji kožo še bolj raztrgal. Po dolinah je odmeval moj krik: »NEEEEEEEEEE!!!!« Hotel sem ga napasti- stric ali ne, ne more imeti vedno vsega prav in ne more delati vsega, kar želi. Vendar sem bil prepozen- stric je že tekel v gozd. Žalostno sem pogledal očeta in prijatelje in jim rekel: »Kako ste lahko to dopustili?!« Vsi so ostali tiho. Mrtvo tišino in moj jok je prekinil eden od mojih ne vem, če sploh še prijateljev: »Oprosti, ne smemo se postaviti proti naši vodji...« Jaz sem samo razočaran odgovoril: »Pa se vam zdi prav kar je storil?« Povesili so glave in ušesa ter vsi naenkrat zatulili: »OPROSTI!« Nato so stekli v gozd za stricem. Ostal sem sam z Elo. Je res, da so vampirji neuničljivi, a ne vem, če vam je kdaj povedala- so tudi izjeme. Gledal sem jo in čakal,da bom zagledal njene rumeno zelene oči. A tam je ležala, utripa nisem slišal in v sebi sem začel paničariti: »Kaj, če je to res konec? Kaj, če bo po vsem, kar je naredila zame, umrla?« Končno sem se lahko nazaj obvladoval, polizal sem jo po obrazu in se nato spremenil nazaj v človeka. Začelo se je daniti. Kako dolgo je vse skupaj trajalo? Izčrpan sem padel k njej na tla in poskušal premagati zaspanost. A ni mi uspelo. Imel sem res grozne sanje. Sanjal sem o Elinem pogrebu. Nato pa o tem, kako me je strašila, dokler se ji nisem pridružil. Zbudilo me je stokanje od bolečin. Odprl sem oči, zaslepilo me je Sonce. Tedaj sem zagledal...
Tole je 9.del, upam, da vam je bil všeč. Kaj mislite, da se bo zgodilo?
Lp, Catbook :smiley_cat::closed_book:
Stopala sva po gozdni poti do hriba, 1 km oddaljenega od naše hiše. Tam ni bilo ne dreves, ne grmičevja, le trava, vrh hriba pa ploščat. Objela sem ga in začela jokati. Rekel je: »Ne joči, vse bo v redu.« Slišala sem že njegov dvomeč glas, a nikoli še ne tako dvomečega. Videla sem, kako mu je solza zdrsnila po licu in mu jo obrisala. V mislih se mi je zahvalil, jaz pa sem ga samo poljubila. Morda ne bo od danes naprej nič tako, kot je bilo nekdaj. Prišla sva do vrha hriba- naključje ali ne, izgledalo je lepo, a me je vseeno morila misel na to, kaj se bo zgodilo. Še zadnjič sem objela Kristjana, nato pa stopila 5 metrov stran od njega- za vsak primer. V sebi sem začutila moč veličastne vampirske krvi. Sfokusirala sem se nanjo in jo usmerila v Kristjana... Začutila sem, da se je nekaj začelo dogajati...
Moja moč se je odbila v Kristjana spet vame in nazaj. Njemu pa se ni zgodilo nič. Niti tetovaže ni dobil. Spomnila sem se besed v knjigi na zadnji strani: »Pazi se, če se osebi poleg tebe kaj zgodi, le beži in zakrij sledi!« ter, če se tetovaža ne pojavi je nekaj hudo narobe. Kar naenkrat pa se mu je na roki pojavila tetovaža volka in vampirskih zob. Stekla sem do njega in ga že želela objeti, ko se je pred mano pojavil rjav volkodlak s povečanimi čekani, poudarjam, bil je VAMPIRSKI VOLKODLAK KRISTJAN!!!! Predno bi lahko reagirala sem na trebuhu začutila hudo bolečino, povzročeno s Kristjanovimi volčjimi kremplji. Začutila sem jo tudi na obrazu... Nato pa... koma...
(Sedaj se zgodba dogaja s Kristjanove strani, od začetka obreda naprej)
Čutil nisem ničesar. Le strah. Videl sem sfokusirano Elo. Prestrašilo me je. Čudil pa sem se temu, da še vedno nisem čutil ničesar. A kot bi trenil sem dobil na roki dve tetovaži. Očitno to pomeni, da sem vampirski volkodlak ali pa volkodlaški vampir- kot vam je ljubše. Ela je začela teči proti meni, jaz pa se nisem mogel premakniti- kot, da bi me prilepili z močnim lepilom. Kar naenkrat pa sem izgubil kontrolo nad sabo. Že v dveh sekundah sem postal volkodlak z vampirskimi podočniki. Moja taca je kar naenkrat pristala na Elinem trebuhu, kasneje na obrazu. Najhuje je bilo, ker sem vedel, kaj delam, a se nisem moral ustaviti. Ležala je kot, da bi ravno zaspala, le, da je bil prizor dosti bolj grozljiv. Kar naenkrat pa sem zaslišal volčje tace. O ne, moj trop! Prišli so vsi, vodja- moj stric, oče, prijatelji. Ugotovil sem, da za to ni kriv obred ugotovitve, ampak njihova moč. Oni so me nadzorovali, da sem to storil Eli. V oči so mi stopile solze besa: »ZAKAJ STE MI TO NAREDILI?!?!« Moj stric je le posmehljivo odgovoril: »Če bi me poslušal, bi bila ona že zdavnaj mrtva in ti ne bi bil vampir.« Odgovoril sem mu: »Kako si LAHKO?!« Zakadil sem se proti njemu, ko sem začutil roko na desni zadnji taci. Obrnil sem se in zagledal Elo, ki me je še vedno napol v komi svarila: »Kristjan, ne delaj tega, ni vredno. Saj veš da mi ne bo nič.« V zadnjem stavku se je prav slišal dvom. Razmišljal sem: »Borim se sam, proti tropu, s katerim sem živel 18 let, za punco... Je vredno?« Bil sem v precejšnjem dvomu, ko sem se spomnil: »Ta trop jo je hotel UBITI, ker je vampirka in ni enaka kot jaz.« Imel sem dovolj vsega, zato sem skočil do strica in rekel: »POVEJ MI, ZAKAJ SI HOTEL TO STORITI??!!« Rekel je: »Veš, da ne moreš biti z vampirko, kot je ona. Živeti moraš z volkodlakinjo.« Upiral sem se: »Saj nismo več v srednjem veku stric!« On je zdolgočaseno rekel: »No, kakorkoli, moje delo tu je končano.« Skočil je do Ele in ji kožo še bolj raztrgal. Po dolinah je odmeval moj krik: »NEEEEEEEEEE!!!!« Hotel sem ga napasti- stric ali ne, ne more imeti vedno vsega prav in ne more delati vsega, kar želi. Vendar sem bil prepozen- stric je že tekel v gozd. Žalostno sem pogledal očeta in prijatelje in jim rekel: »Kako ste lahko to dopustili?!« Vsi so ostali tiho. Mrtvo tišino in moj jok je prekinil eden od mojih ne vem, če sploh še prijateljev: »Oprosti, ne smemo se postaviti proti naši vodji...« Jaz sem samo razočaran odgovoril: »Pa se vam zdi prav kar je storil?« Povesili so glave in ušesa ter vsi naenkrat zatulili: »OPROSTI!« Nato so stekli v gozd za stricem. Ostal sem sam z Elo. Je res, da so vampirji neuničljivi, a ne vem, če vam je kdaj povedala- so tudi izjeme. Gledal sem jo in čakal,da bom zagledal njene rumeno zelene oči. A tam je ležala, utripa nisem slišal in v sebi sem začel paničariti: »Kaj, če je to res konec? Kaj, če bo po vsem, kar je naredila zame, umrla?« Končno sem se lahko nazaj obvladoval, polizal sem jo po obrazu in se nato spremenil nazaj v človeka. Začelo se je daniti. Kako dolgo je vse skupaj trajalo? Izčrpan sem padel k njej na tla in poskušal premagati zaspanost. A ni mi uspelo. Imel sem res grozne sanje. Sanjal sem o Elinem pogrebu. Nato pa o tem, kako me je strašila, dokler se ji nisem pridružil. Zbudilo me je stokanje od bolečin. Odprl sem oči, zaslepilo me je Sonce. Tedaj sem zagledal...
Tole je 9.del, upam, da vam je bil všeč. Kaj mislite, da se bo zgodilo?
Lp, Catbook :smiley_cat::closed_book:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wiii končno!
Mogoče bo videl Elo, morda celo v kaki novi obliki, ali pa bo nekdo drug, morda navaden človek?
Ne vem, pustila se bom presenetiti! :blush:
Mogoče bo videl Elo, morda celo v kaki novi obliki, ali pa bo nekdo drug, morda navaden človek?
Ne vem, pustila se bom presenetiti! :blush:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Mogoče da vidi Elo krvavo ležati na tleh in če hoče da preživi mora jo ugrizniti (pač Kristjan jo more ugriznit kot volkodlak)
vem čudno si domišljam, hehe
Super jeeee!!!
Nov del takoj!
vem čudno si domišljam, hehe
Super jeeee!!!
Nov del takoj!
1
Moj odgovor:
jazz
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
ne tok pomembn probelm
hej!
jz bi si ful sla delat second piercing na usesu pač nad temu običnemu k ga že mam ,ampak me je ful strah. Za te k ste ze to delale a je fejst bolel? pa a je ta bol bolel ko un običn. Pač jz sm clock ko se ful boji pac cepljenja ko ti vzemejo kri.... in me je zato tut ful strah to za ušese.Bi pa res ful rada mela ane kr ful rada nosim nakit uno res polno.
vem da ni nek vlek probelem ampak me sam zanima.
hvala
jz bi si ful sla delat second piercing na usesu pač nad temu običnemu k ga že mam ,ampak me je ful strah. Za te k ste ze to delale a je fejst bolel? pa a je ta bol bolel ko un običn. Pač jz sm clock ko se ful boji pac cepljenja ko ti vzemejo kri.... in me je zato tut ful strah to za ušese.Bi pa res ful rada mela ane kr ful rada nosim nakit uno res polno.
vem da ni nek vlek probelem ampak me sam zanima.
hvala
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)