Kronika Gozda Skrivnosti
1.knjiga
Varuhi Gozda

2. Poglavje
Njene noge so nekontrolirano korakale naprej. Napenjala je mišice in se poskušala upreti neznani sili, ki jo je kruto vlekla v svoj objem. V objem gozda. Strah jo je oblil kot dež in lezel po njej. Začela se je tresti. Na svoji koži je začutila hladno sapo gozda. Drevesa so se zgostila in jo močno stisnila v svoje hladne krošnje. Ni se mogla izvleči. Črna drevesa so se ji rogala. Veter se ji je hudobno posmehoval.
Naravi ni bil všeč vsiljivec. Postajala je jezna. Kim je postalo neznosno strah, ko je nanjo Narava začela stresati črno meglo. Tema se je ovila okoli nje. Še bolj se je upirala. Hladen pot je drsel po njej. »Pusti me!«
»Ne. Nikoli te ne bom spustila! Zavedno boš tu ujeta! Kar upiraj se! Ne bo ti uspelo!« Ji je govoril hladen dah Narave. »Nikoli!«
»Ne!!« Bolelo jo je celo telo.
»Prosim!« Narava se je zazrla vanjo. Veter se je še bolj zasmejal. Slišala ga je. Najraje bi zajokala. A ni mogla. Ujeta je bila. Ni bilo poti nazaj. Črne lovke so jo zmeraj bolj tesneje objemale.
»Ne!« Je dahnila. »..ne.. «
Njen glas se je zdrobil. Zadnji drobci so se porazgubili.
Ima še kakšno možnost? Spomnila se je modrih besed njene razredničarke. »Nikoli ni ene možnosti! Zmeraj sta dve izbiri!«
Napenjala je možgane. Poskušala je izvleči rešitev. Rešitev, ki naj bi ji pomagala se izvleči iz oklepa Narave.
A hladen veter ji pritiskal na možgane. Rogal se ji je in jo gledal, kako se poskuša izmotati iz nepretrgljivih, hladnih rok Narave.
Kim je začutila črno sovraštvo Narave do nje. Začutila je kako močno želi obvarovati gozd. Gozd skrivnosti.
Počasi je prijem Narave popusti. Kim je to izkoristila in napne še zadnje moči, ki jih je še imela in se izvleče iz hladnega prijema. Veter močno zapiska, Narava zakriči in se jo poskuša še enkrat oprijet, a Kim je že tekala zmeraj globje in globje v gozd.
Sama ni vedela kam teče. Trdne veje dreves so jo praskale in pulile lase, da jo je glava močno pekla. Kri ji je vrela v glavi in postajalo je vse bolj hladno in temno. Drevesa so se še bolj zgostila. Tekla je, dokler ni bila prisiljena se je ustavila in spočila. Pot ji je močil kožo in pljuča so jo strašansko bolela. Tudi noge so jo bolele od dolgotrajnega teka. Čutila je, da Naravi ni pobegnila in vedela je, da se pred Naravo ne, da skriti. Kajti ona je vse kar sedaj Kim vidi. Ona čuti in sliši prav vsak njen še tako tih dih.
Ni vedela kaj naj stori. Veter je posmehljivo preganjal misli iz njenih možganov. Želel ji je preprečiti pobeg pred njegovo materjo. Pred Naravo. Veter je predrzen in krut a včasih miren in prijazen.
Ker Kim ni mogla teči je nadaljevala peš.
»Tako ne bom prišla daleč« si je mislila. Narava jo bo prej ali slej dohitela. A zaupala je vase in tako je nadaljevala pot. Nekaj moči si je pridobila zato je hojo pospešila. Kmalu je spet tekla navkreber. Tla so se počasi dvigala. Tek je postajal vse težji a se ni vdala. Za sabo je zaslišala tihe krike Narave. Po nebu so plapolali netopirji. A so se kmalu razbežali, ko so se kriki nevarno približali. Začutila je njen dah. Hladen dah. Dah njenega sovraštva.
Znašla se je pred prepadom. Prepad se je strmo spuščal dol. Spodaj se je vlekla gosta in zlata peščena plača. Zraven nje pa je hitela hitra voda. Bila je reka.
Narava se ji je približala. Kim je otrpnila. Reka je pa nenadoma zaradi njenega hladnega tiha zmrznila. Ni zmrznila le gladina. Temveč zmrznila je prav vsa reka!
Kim je vse to gledala. Zanjo je to skoraj nemogoče. A nebi smela stati tam na robu. Narava jo je dosegla in jo s svojimi hladnimi rokami porinila v prepad.

Končno nov del.
Tu je link do 2. dela bloga: https://www.pil.si/forumi/pilov-blog/pojasnila-in-raziskave-zgodbe-kronika-gozda-skrivnosti-1-knjiga-varuhi-gozda/2
Narisala sem tudi Kim. Slika je objavljena na blogu in hvalilnici.
Prosim lajkajte in komentirajte.
lysm!!
lp
Golmanka