Pisalnica.jpg "Dekle we can do this")
*i*Kronika Gozda Skrivnosti*i*
*i*1.knjiga*i*
*b*Varuhi Gozda*b*
*i*3. Poglavje*i*
Spet se je prebudila v postelji in spet vsa mokra. Skoraj vsak dan jo je tlačila mora!
Oddahnila se je ko je ugotovila, da so to bile samo sanje. Čeprav ji je občutek dopovedoval, da je to morda kakšno opozorilo.
A se s tem ni preveč ukvarjala. No pravzaprav je na svoje sanje v trenutku pozabila. Od njega je ostalo le nekaj bledih prizorov mračnih dreves. A še te komaj vidne.
Hitro se je uredila in se oblekla. Na glavo si je poveznila temno zelen klobuček. V roke je vzela nahrbtnik in pogumno odkorakala proti vhodu.
Ko pa je želela ponosno pritisniti na kljuko vrat, ji je v misli švignilo nekaj kar ji bo tudi koristilo in bi bilo potrebno. Hitro je stekla nazaj v svojo sobo in iz predalnika zraven postelje vzela nočno svetilko. Zagotovo ji bo koristila, kajti, če ji ne bo uspelo zanetiti ognja si bo lahko svetila s svetilko.
Ker v nahrbtniku ni bilo več prostora zato si jo je zatlačila v žep. Nato je urno stekla po stopnicah naravnost do vrat, kjer je prijela za mrzlo kljuko in previdno odprla škripajoča vrata.
Bila je šesta zjutraj zato je pričakovala hladen zrak, ki bo butnil vanjo. In se seveda ni motila.
Srce ji je močno utripalo! Bila je tako srečna! Svojega navdušenja ni skrivala in tako je stekla proti gozdu.
A zavedala se je nevarnosti v katero se podaja. Čutila je strah, ki raste v njej. A te misli je takoj porinila na stran. Sedaj ne sme biti v dvomih. »Ne sedaj. Prezgodaj je za dvome!« Je pomislila. »Prezgodaj je, da odneham! Sedaj ko sem se tako trudila, sedaj ko sem toliko časa čakala na ta trenutek! Ne sedaj!«
Sopeče je pretekla travnik z visoko travo, ki ji je segala do kolen. Prišla je do roba gozda. Splazila se je pod trak na katerem je pisalo; 'DANGER!'.Znašla se je na stezi. Poznala jo je. Bila je tam ko je bila mlajša. Takrat ko sta ji starša preprečila doseči svoj cilj! A sedaj ji ne bosta! Nista tukaj! Ne bosta ji pokvarila teka veličastnega trenutka!Na obrazu se ji je narisal zadovoljen nasmešek.
Nov del:smirk:.
Prosim lajkajte in komentirajte:cry:!
Naslednji deli bodo postal bolj napeti in zanimivi:grin::grinning::smile:!
lysm:kissing_heart::kissing_heart:!!
lp
*i*Golmanka:stuck_out_tongue_winking_eye:*i*
*i*1.knjiga*i*
*b*Varuhi Gozda*b*
*i*3. Poglavje*i*
Spet se je prebudila v postelji in spet vsa mokra. Skoraj vsak dan jo je tlačila mora!
Oddahnila se je ko je ugotovila, da so to bile samo sanje. Čeprav ji je občutek dopovedoval, da je to morda kakšno opozorilo.
A se s tem ni preveč ukvarjala. No pravzaprav je na svoje sanje v trenutku pozabila. Od njega je ostalo le nekaj bledih prizorov mračnih dreves. A še te komaj vidne.
Hitro se je uredila in se oblekla. Na glavo si je poveznila temno zelen klobuček. V roke je vzela nahrbtnik in pogumno odkorakala proti vhodu.
Ko pa je želela ponosno pritisniti na kljuko vrat, ji je v misli švignilo nekaj kar ji bo tudi koristilo in bi bilo potrebno. Hitro je stekla nazaj v svojo sobo in iz predalnika zraven postelje vzela nočno svetilko. Zagotovo ji bo koristila, kajti, če ji ne bo uspelo zanetiti ognja si bo lahko svetila s svetilko.
Ker v nahrbtniku ni bilo več prostora zato si jo je zatlačila v žep. Nato je urno stekla po stopnicah naravnost do vrat, kjer je prijela za mrzlo kljuko in previdno odprla škripajoča vrata.
Bila je šesta zjutraj zato je pričakovala hladen zrak, ki bo butnil vanjo. In se seveda ni motila.
Srce ji je močno utripalo! Bila je tako srečna! Svojega navdušenja ni skrivala in tako je stekla proti gozdu.
A zavedala se je nevarnosti v katero se podaja. Čutila je strah, ki raste v njej. A te misli je takoj porinila na stran. Sedaj ne sme biti v dvomih. »Ne sedaj. Prezgodaj je za dvome!« Je pomislila. »Prezgodaj je, da odneham! Sedaj ko sem se tako trudila, sedaj ko sem toliko časa čakala na ta trenutek! Ne sedaj!«
Sopeče je pretekla travnik z visoko travo, ki ji je segala do kolen. Prišla je do roba gozda. Splazila se je pod trak na katerem je pisalo; 'DANGER!'.Znašla se je na stezi. Poznala jo je. Bila je tam ko je bila mlajša. Takrat ko sta ji starša preprečila doseči svoj cilj! A sedaj ji ne bosta! Nista tukaj! Ne bosta ji pokvarila teka veličastnega trenutka!Na obrazu se ji je narisal zadovoljen nasmešek.
Nov del:smirk:.
Prosim lajkajte in komentirajte:cry:!
Naslednji deli bodo postal bolj napeti in zanimivi:grin::grinning::smile:!
lysm:kissing_heart::kissing_heart:!!
lp
*i*Golmanka:stuck_out_tongue_winking_eye:*i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
dobro! Komaj čakam novega!
1
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim
