*b*2. poglavje*b*

*i*Čez pet dni*i*
V kovček položim še zadnji kos oblačila in ga zaprem. Vse imam kar potrebujem. Mami mi je nekaj dni nazaj že kupila nekaj hrane in jo odnesla v tetino hišo. Kovček odnesem v dnevno sobo.
"Jaz grem počasi," povem.
"Prav, pa javljaj nam, če bo kaj narobe! Adijo!"
"Adijo!"
Oblečem plašč in vstopim skozi vhodna vrata.

Hladen jesenski veter mi biča v obraz. Mrzlo je in počutim se kot, da ne zmorem ničesar več. Odprem vrata avtomobila, a ustavim se. Mi bo uspelo ali se mi bo zgodilo enako kot teti? Vdih... izdih... V avto položim kovček, nato pa se v tišini odpeljem.

Cesta je prazna, komaj kakšen avto pridrvi mimo mene, kot, da si nihče ne upa voziti več. Previdna sem, od tetine smrti se bojim cest in avtomobilov.

Ko prispem jo začutim. Začutim tetino toplino, njeno srčno srce. Pogledam v ključ hiše. Sem mar pripravljena? Da najdem mogoče kakšne stvari, njene stvari, ob katerih se ne bom počutila dobro, ker je ni tukaj?
Ključ vtaknem v ključavnico in ga obrnem. Zaslišim klik in pritisnem na kljuko.
Ni dolgo nazaj, ko sem bila v njeni hiši a zdi se mi kot, da je vse drugačno. Tako prazno je. Seveda, ker ni *i*nje.*i* Sezujem si čevlje in oblečem plašč na obešalnik. Strah me je.

Prividno vstopim v dnevno sobo. Vse je enako kot prej. Dotaknem se tkanine kavča. Tako mehek je. Pogledam na uro, ki visi nam televizijo. Štiri kaže.

Odidem v njeno spalnico. Velika in topla je. Za trenutek se mi je zdelo kot, da se je predmet na nočni omarici premaknil, a verjetno je bil le privid.

Ko končam z ogledom hiše, si odprem omaro za oblačila. Ravno si želim zložiti notri oblačila, ko zagledam majhno škatlo. Vzamem jo in jo odprem. V njej je polno stvari a pogled mi najprej pade na pismo. Odprem ga in začnem brati.

*i*Draga Sophie. *i*
*i*Če to bereš, pomeni, da me ni več tukaj. Čaka te posebna naloga, a več ti ne morem povedati. Bodi pripavljena na vse. Na demone, samoroge, vile... Bodi pripravljena na del otroških sanj, ki še zdaleč ne bodo otroške sanje. Samo ti imaš ta dar. *i*

*i*Sprejmi to nalogo, saj ti ne bo žal. Pomagaj svetu in meni. Samo ti si bila izbrana. *i*

*i*Z ljubezinjo, teta Annie. *i*

Molčim. In razmišljam. Jaz sem tista, ki moram pomagati svetu. In kako je mislila demoni, samorogi, vile? Kaj za vraga se dogaja?!
Ogledam si predmete v škatli. Palica, dve steklenički z napitkom, nekaj nepopisanih paprijev in lučka. Zakaj so v tej škatli? Jih potrebujem? V hipu zaprem škatlo. Kaj če so nevarni? Škalto postavim na mizo in zložim oblačila v omaro.
******
Ko umita ležim na postelji, mi misli hitijo sem in tja. Ne vem kaj naj, preveč me je strah, nisem pripravljena. Kaj, če mi spodelti? Zaradi majnšega glavobola zaprem oči in zaspim.
******
Stojim na jasi, brez vsega. Samo trava, ki se širi v daljavo. Slišim znan glas.
*i*Reši se dokler je še čas. Uspelo ti bo. Ne boj se. *i*
Ne vem iz kod prihaja glas.
Daleč zagledam prikazni, ki nimajo oblike ljudi. Hodijo proti meni. Vsa sem obkrožena z njimi. Hodijo proti meni in nato zaznam obrise. Samorogi in... *i*demoni*i*. Globoko začnem dihati. Eden izmed demonov pride k meni in nato me samo začne dušiti. Ne trudi se, a jaz se, trudim zbežati, a jih je preveč. Pridružijo se jim samorogi, ki jim pomagajo. Rogove usmerijo v mene, in začnejo spuščati magijo. Ne morem več. Zadnja stvari, ki mi jo naredi samorog, je velika praska na licu.
******
okii nou deuu. ful sm ponosna na ta dell:) souu ce pa kdo zeli da ga obvescam kamott, lovjuu🫶