S premočenimi rokavi in suhimi rokami si brišem solze in si pridigam o svojih življenjskih napakah, ki so me spremljale celih 14 let. Ne morem več misliti na nič kar me ne bi potisnilo v jok ali pa vsaj v globoko žalost, ki me grabi k sebi in me golta vase. Kaj je narobe z mano in mojim življenjem!? Kaj? Res kaj!? Res ne vem, a vem, da ni nekaj dobrega. Ob razmišljanju in jezenju sama nase me iz misli prebudi šolski zvonec, ki mi kot oče, ki ga vsaj še imam na srečo, ukazuje da moram k pouku. Nerodno sem se dvignila od tal in se z nerodnimi, žalostnimi gibi premikala proti zaprašeni učilnici zgodovine. Edina učilnica, ki mi je bila še sploh pri srcu in edina učilnica, ki ni razpadala kot vse druge. Po čisti resnici je pa edina učilnica, ki ima sploh gretje. Kar pomaga v zdajšnih časih, ko zmrazujemo kot eskimi na Antarktiki. Počasi se posedem zraven Ines in Tima. Vem, da me boste postrani gledali zakaj zraven sošolca. Ni moj fant samo to je važno. Nič več nič manj ne bom povedala. Prav?! Ines pa je moja prijateljica ampak ne katera koli prijateljica, najboljša prijateljica. Nekaj mest zamano se je kot vedno morala vsesti, kar kraljična Lana. Tako mi gre na živce njen ljubek otroški glasek, ki se na prvi pogled zdi čisto nedolžen a, ko ga predobro spoznaš veš, da se v njem skriva hudiček. Vem, da se zdim nesramna a počakajte, ko boste videli zakaj sem ji tako rekla. Boste videli! Pouk se je počasi začel in prišla je učiteljica Vilma Mlakar. Kot vedno imenovana "Žaba". To ime je dobila, ker se je starejšim učencem zdelo zabavno kako med urami "kvaka" po njihovo, kar v en dan in seveda je tu kriv še priimek, ki ima skoraj pri vseh učiteljih kaj opraviti z vzdevki, ki jih pridobijo. Uro je začela, kar z neprijetno temo, ki me je močno vdarila v trebuh.
-------------------------------------
kako se vam zdi?
če imate kakšne predloge, kar povejte objavljala pa bom približno vsak dan če mi bo uspelo zaradi šole.