Hello!
Hvala vsem za kritike pod prejšnjim delom <3
Pilovke, katerim bi se rada zahvalila:
- SWS_lover, ki nikoli ne zamudi novega dela
- Hermi, ki piše super komentarje
- Vitica, ki mi daje odlične nasvete za izboljšavo.
Hvala vam! The best ste!
Zdaj pa nazaj k zgodbi. Uživajte v novem delu in ne pozabit pokritizirat ;)
~~~
Prejšnjič:
''Saj sem ti povedala. Zaradi pregleda krvi,'' mi je odgovorila, a mi ni namenila pogleda.
''In posledično testiranja, če si vilinka. Imam prav?''
Julija je v strahu razširila oči in pogledala okoli sebe, potem pa se je obrnila k meni in prislonila prst na svoja usta.
''Ne govori o tem. Veš, da so na preži. Če naju dobijo, sva v peklu.''
____
V spoznanju, da je tudi ona ena izmed »nas«, sem prikimala, potem pa sem zamenjala temo in zatopili sva se v pogovor.
»Oho, kdo pa je to?«' sva naenkrat za najinima hrbtoma zaslišali dekliški glas.
Obrnila sem se in zagledala Taylo, Elizo in Tiano, ki so se ločile od gruče otrok in se važno odpravile v najino smer.
»Tayla,« se je z domišljavim glasom predstavila Tayla in iztegnila roko.
Julija jo je sprejela in se prijazno nasmehnila. A še preden bi se kdorkoli zavedel, je Tayla svoje dolge, vijolične nohte zarila v Julijino kožo. Prijateljičin obraz se je spačil od bolečine, iz ust pa je izpustila rahel krik. Tayla se je posmehnila, spustila njeno roko in se z dvignjeno glavo odpravila stran. Njeni zvesti podložnici sta elegantno stekli za njo, ne da bi nama namenili en samcat pogled.
Ozrla sem se na Julijino roko. V koži so se jasno videli globoki odtisi Taylinih nohtov. Bili so nevarno rdeče barve, na najglobljih mestih celo vijolični.
»Pra*ica!« je razjarjeno zaklela Julija in si dlan položila v naročje. »Obžalovala bo, kar je storila!«
»Nič ne moreva,« sem zavzdihnila in dvignila pogled k sošolkam.
Stale so ob steni pri vratih in se hahljale. Ko je Tayla začutila moj srdit pogled na njej, mi je za hrbtom pokazala srednji prst. Pordela sem od besa in razkačeno stisnila pesti.
»Nismo še končali!« sem divje zašepetala grožnjo, potem pa začutila Julijino dlan na moji rami.
»Umiri se, učiteljica prihaja,« je zamrmrala s popolnoma mirnim glasom.
Čeprav na obrazu in v drži ni kazala, da je pol minute pred tem hotela nekoga ubiti, je v njenih sinje modrih očeh divjal cunami.
Stopili sva bližje k vratom in počakali, da si je učiteljica utrla pot skozi gručo glasnih sošolcev.
Ko je bil razred odklenjen in smo bili vsi posedeni na svojih mestih, je učiteljica začela s sestankom.
»Torej kot veste je prišlo do nekih sprememb glede vaše šole v naravi. In sicer je glavna tema to, da žal ne greste na dogovorjen kraj, ker se je muzej zaradi potresa zrušil.«
Še preden bi kdorkoli zares dojel razredničarkine besede, se je iz ozadja učilnice zaslišalo: »Torej boste odpovedali?«
Vsi smo se ozrli proti Tayli, ki je z nogami na mizi in žvečilnim gumijem v ustih sedela v zadnji vrsti in manipulativno strmela v razredničarko.
»Kako prosim?« je hladnokrvno vprašala učiteljica in stopila bližje k njej.
»Sprašujem, če boste odpovedali šolo v naravi. Tako ali tako je bila ideja brezvezna. Komu bi bilo sploh zanimivo poslušati o bitjih, ki sploh ne obstajajo?«
Razredničarka se je posmehnila, potem pa ji je brezsrčno rekla: »Smrklja, bodi raje tiho in se brigaj zase.«
Ves razred je zadržal sapo, na Taylin obraz pa je padel mrak. Čisto počasi je odložila noge z mize in vstala.
»Kaj ste rekli?« je zasikala in uperila svoj razjarjen pogled v učiteljico.
»Ljubica, točno to, kar si slišala. Ali bi morda rada da ponovim?«
»Samo utihnite,« je zavreščala Tayla in jezno udarila z dlanjo po mizi. »Kako si drznete tako…«
»Kaj pa če bi ti utihnila in pustila človeka povedati, kar ima?«
Ob moji pripombi so se po razredu zaslišali znaki navdušenja s fantovske strani, njihovi pogledi pa so se občudujoče prilepili name. Tayline oči so se nevarno zabliskale, a me to ni ustavilo, da ne bi nadaljevala. Brez da bi umaknila oči z nje sem vstala in se predrzno naslonila na mizo.
»Tvoji izpadi so zadnje dni precej pogosti, kajne?« sem izzivalno rekla in se ji posmehnila.
»Ti!« je besno zaškrtala z zobmi in stopila korak bližje.
»Jaz ja. In svetujem ti, da se mi ne približaš še bolj, saj nevem, če bom lahko nadzorovala svoje pesti.«
Tayla je šokirano zajela sapo in se zastrmela vame. Njen izraz na obrazu mi je dal vedeti, da sem zmagala. Kotički ustnic so se mi privihali v zmagoslaven nasmešek in s ponosom sem se ozrla po razredu. Večina oči je bilo uprtih vame, a najbolj me je pritegnil Gal.
On in njegova klapa so udobno nameščeni sedeli v levem kotu učilnice. Bili so te vrste fantje, ki se niso vključevali v razredne drame in so raje delali načrte, kako zagosti puncam. Predvsem meni.
Ko sva se srečala z očmi, mi je pomežiknil. Čeprav je to počel večino časa, me je še vedno vznemirjalo in mi risalo rdečico na lica.
Julija me je dregnila s komolcem in mi zamrmrala, naj sedem. Odmaknila sem pogled s fantov in se spustila na stol.
»Kaj je bilo to?« mi je zašepetala prijateljica in me vprašujoče pogledala.
»Misliš to s Taylo?«
»Ne. Mislim tvoja rdeča lica.«
V zadregi sem se nasmehnila in si z dlanmi skušala zakriti obraz. Julija si ni mogla pomagati, da se ne bi začela hahljati, a naju je obe zresnil ponoven začetek učiteljičinega govora.
»Posluh prosim!« je glasno rekla. »Čeprav vaša sošolka očitno ne verjame v magična bitja, bi vam rada z veseljem povedala, da ste bili letos izbrani za prav poseben izlet!«
S pogledom je zaobjela razred, potem pa kar brez ovinkarjenja rekla: »Greste v vilinski svet na vilinsko šolo, Eltecaro!«
Zazdelo se mi je, da so besede odmevale po prostoru zaradi neverjetne tišine, ki so jo ustvarili sošolci. V njihovih očeh je bila zbeganost, a ne nejevernost. Iz neznanih razlogov so ji vsi verjeli in ta odziv je v meni vzbudil nelagodje.
Zaskrbljeno sem se ozrla k Juliji in vrnila mi je pogled. Obe sva se počutili podobno, saj sva se zavedali, da takšna direktnost ni bila običajna za nekoga, ki že 25 let poučuje na šoli in se vsakodnevno sooča z takšnimi in drugačnimi oznanili.
Skušala sem ujeti njen pogled, a se me je izogibala. Ko pa me je končno pogledala v oči, je skozi moje telo švignil električen tok.
Julijo sem zgrabila za roko in trenutek, preden je začelo vse bledeti, zašepetala: »To ni naša učiteljica!«
Nenadoma so svetlo zelene stene učilnice izginile, nadomestila pa jih je meglena okolica, ki se je premikala z hitrostjo, s katero sem potovala sama.
Veke sem stisnila trdno skupaj in skušala odmisliti neprijetno mešanico občutkov, ki so me obdajali. Vendar je napetost kljub slabosti, ki mi je polnila trebuh in hitrosti potovanja, ki se je znatno pospeševala, začela počasi zapuščati moje telo. Glavo sem nagnila nazaj, da je skozi lase zavel rahel veter, vdihnila sem zrak in sprostila napete prste na rokah. Potovala sem skozi zrak proti vilinskemu svetu, proti nevarnosti, ki mi je pretila v njem.
Čez čas se je začela hitrost upočasnjevati. Odprla sem oči, se prevalila na trebuh in v daljavi sem zagledala črno piko. Nevidna sila me je ponesla bližje in izkazalo se je, da sem lebdela naravnost proti ovalnemu portalu. V prstih me je stisnilo od strahu in začela sem kriliti z rokami ter se poskušala obrniti v nasprotno smer, a so me bitja zraka lahkotno potisnila v črn portal. Zalebdela sem v temen prostor – mejo med našim in vilinskim svetom – in portal za mano se je zaprl. Tal, na katera bi stopila, ni bilo, zato sem obvisela v zraku in čakala, da se mi odprejo vrata v drug svet. Ko sem pred sabo končno ugledala žarek svetlobe, sem zalebdela bližje in v režo potisnila roko. V trenutku, ko sem prišla v stik z vilinskim zrakom, se je portal dokončno odprl in padla sem naravnost skozi. Najprej zaradi svetlobe, ki me je za trenutek zaslepila, nisem mogla določiti, kje sem, a sem hitro sprevidela, da sem pristala v ogromni, neopremljeni dvorani. Mojo pozornost je takoj pritegnil temačno poslikan strop in stene, okrašene v baročnem stilu. Sivkasta svetloba, ki je svetila skozi ogromna okna je bil edini vir osvetljave in črne zavese, katere so obdajale okna, so dvorani dajale še bolj temačen pridih.
Ko sem se obrnila, sem na sredi sobe zagledala črn prestol. Stal je na kameni ploščadi, pol metra dvignjeni od tal. V prestolu je sedel neznan moški. Na glavi, ki so jo obdajali črni, nazaj polizani lasje, je imel črno krono, okrog ramen pa je imel ogrnjen temen plašč. Zamišljeno je slonel na naslonjalu za roke in ni dvignil pogleda, ko sem stopila bližje.
»Me sploh vidi?« sem pomislila in z roko nepremišljeno pomahala pred njegovim obrazom.
Takrat pa je za mojim hrbtom nastal hrup. Prestrašeno sem se obrnila in zagledala štiri postave, ogrnjene v temno ogrinjalo in pokrite s špičasto kapuco, ki so se pojavile od nikoder. Preden sem se lahko sploh zavedla, je njihov gospodar že namrščeno stal na robu ploščadi.
»Ste razumeli navodila?« je jezno zagrmel in vsakega posebej ostro pogledal.
Postave so prikimale brez da bi dvignile glavo, potem pa so se zavrtele, se dvignile zrak in izginile. Neznan moški je sedel nazaj v prestol in se potuhnjeno nasmehnil. Ob njegovem nasmehu so me po hrbtu oplazili neprijetni mravljinci in slutnja, da so se temne sile osvobodile vilinskega sveta je bila že tako velika, da je nisem več mogla spregledati. Hotela sem obvestiti Julijo o nevarnosti, ki nam grozi, a sem bila ujeta v drugem svetu in nisem znala priti iz njega.
***
Močno stresanje mojega telesa me je streznilo. Zamežikala sem in ugledala Julijin zaprepaden obraz, ki se je sklanjal nad mojim. Okoli mene je bila tišina, a le za sekundo, kajti naslednji trenutek je v moja ušesa butnil hrup veselih sošolcev. Bila sem izmozgana od nepričakovanega potovanja, a sem kljub temu za par centimetrov dvignila glavo in ugotovila, da ležim na dveh šolskih stolih. Stresla sem z glavo, da bi v ozadje možganov potisnila dogodke iz vilinskega sveta in se skušala spomniti, kaj se je zgodilo pred tem na sestanku. Ko sem imela sestavljeno celotno sliko, sem počasi sedla.
»Kaj je bilo?« me je zaskrbljeno vprašala Julija in mi z rokavom popivnala kapljice potu, ki so se nabrale na mojem obrazu. »Kar odneslo te je nekam, sploh se nisi odzivala.«
Zavzdihnila sem in izbirala besede, ki bi ji razložile, v kakšno nevarnost sem se spravila, ko se mi je utrnila ideja.
»Na kratko. Tukaj ni več varno,« sem ji zašepetala in vstala. »Pobegniti morava.«
Še preden bi me prijateljica lahko karkoli vprašala, sem jo prijela za zapestje in jo potegnila proti vratom. Sestanek se je že končal, zato zlagane učiteljice ni bilo več v razredu, sošolci pa so bili preveč zaposleni z veseljačenjem, da bi naju lahko opazili.
A pogled nekoga je kljub vsemu obstal na meni, vendar sem bila prezaposlena, da bi ga lahko občutila.
»Odkleni omarico in vzemi stvari,« sem iz žepa potegnila ključek in ga Juliji potisnila v roke. »Jaz grem na stopnišče preverit varnost.«
Zmedeno prijateljico sem pustila pred razredom in stekla na konec hodnika. Nagnila sem se preko ograje in na hitro preverila šolsko stopnišče. Na spregled ni bilo nobenega učitelja.
»Dobro,« sem pomislila in se ozrla nazaj na hodnik.
Julija je ravno zaklepala omarico z najinimi čevlji in jaknami v rokah. Pomignila sem ji in pritekla je do mene.
»Kaj zdaj?« me je vprašala, ko sva obuti stali pred stopnicam.
»Sledi mi,« sem ji odgovorila, še zadnjič pogledala na hodnik, potem pa stekla navzdol.
A vendar zgrešila rjavolasega fanta, ki se je skrival za eno izmed omar.
~~~
Hvala za branje! Upam, da vam je del všeč!

Bye, bye,
Cokie