Hello!
Pa ste končno dočakali del, v katerem bo malo bolj vroče in sočno;)
Uživajte v branju in ne pozabit pokritizirati in napisat, kako sem vam zdi dodatek!<3
~~~
Prejšnjič:
Julija je ravno zaklepala omarico z najinimi čevlji in jaknami v rokah. Pomignila sem ji in pritekla je do mene.
''Kaj zdaj?'' me je vprašala, ko sva obuti stali pred stopnicam.
''Sledi mi,'' sem ji odgovorila, še zadnjič pogledala na hodnik, potem pa stekla navzdol.
A vendar zgrešila rjavolasega fanta, ki se je skrival za eno izmed omar.
___
''Še vedno ne razumem, kaj se je zgodilo,'' mi je zadihano dejala Julija, ko sva pritekli do parka.
Ustavila sem se sredi potke in najprej par sekund globoko dihala. Moja kondicija ni ravno blestela, vendar je bila dovolj velika, da sem lahko v takšnih primerih zbežala.
Ko sem lahko spet normalno dihala, sem pokazala na najbližjo klopco, ki sem jo zagledala in sedla nanjo. Čeprav okolica zame ni bila varna, je Julija morala izvedeti, kaj se dogaja.
''Naj začnem od začetka,'' sem rekla. ''Sem čistokrvna vilinka, ki je bila rojena v vilinskem svetu, a me je mama vzgojila tukaj. To sem izvedela na dan, ko sem te spoznala. Vse je bilo normalno, dokler nisem šla ven iz oddelka. Stopnice, ki so tja vodile, so bile naenkrat porušene, ujeli so me Degirji, tisti ''varnostniki'' v avli bolnišnice in komaj sem jih pobegnila. In zaradi neznanega razloga me vsi temni vilinci lovijo in nisi varna ne ti, ne nihče, saj hodijo Degirji po teh ulicah.''
Malo sem postala, da bi umirila občutke strahu, poguma in nevednosti, ki so vreli iz mene.
''Kaj je bilo v šoli?'' me je z vprašanjem spodbudila Julija.
''Učiteljica v šoli ni bila naša razredničarka, ampak nekdo preobražen vanjo. Ko sem pogledala v njene oči me je potegnilo v vilinski svet, a nisem mogla iz njega. Temna magija je nekako ušla iz vilinskega sveta in v neko vasico po imenu Krolen se vračajo princese in princ nečesa.''
Ko sem izgovorila zadnjo besedo, so se Julijine oči široko razširile. V njih sem zaznala živčnost in preplašenost.
''Si nora!'' mi je napol v šepetu rekla in vstala. ''Zdaj vem kdo si! Tebe dejansko vsi iščejo in res ni varno za naju, da sva tu. Greva!''
Pohitela sem za njo do najglobljega dela parka, ki je bil ves obdan z gostimi krošnjami dreves.
''Semle!'' je zaklicala in odšla do vrbe, ki je imela dovolj goste veje, da so naju skrile.
Ko sva bili na varnem v zavetju, se je Julija malo umirila.
''Da ne boš mislila, da ti ne verjamem,'' je najprej razčistila. ''Vse ti verjamem ker sem tudi sama vilinka in čutim temne vibracije, ki so okoli nas. A če so moji pomisleki pravilni, nisi samo Sofija, ampak imaš še po vilinski strani neko drugo ime. Moja mama te je omenila ko je telefonirala z…''
''Faira,'' sem jo prekinila in pogoltnila slino.
''Dobila sem pismo, naslovljeno s tem imenom,'' sem nadaljevala in začela hoditi v krogu. ''Do tega trenutka nisem razumela, kaj naj bi pomenilo, a zdi se mi, da zdaj vem svojo pravo identiteto. Sem princesa Faira. ''
Julija je zadržala dih.
''Ti si…''
''Da. Sem ena od princes vilinskega sveta.''
''Ne pozabi na princa.''
Ob neznanem, fantovskem glasu sva se obe zdrznili in v strahu stopili v ozadje vrbe. Postava, ki je prej nobena od naju ni opazila, se je bližala drevesu in se tiho hahljala. Začela sem se tresti, ko sem zagledala dlan, ki je počasi odmikala veje vrbe.
''Zapri oči,'' sem zašepetala Juliji, potem sem se s stisnjenimi pestmi pomaknila naprej.
Ko sem videla, da jih je resnično zaprla, sem se pripravila na spopad. A namesto tega sem ob ponovnem pogledu na postavo povesila roke in zaprepadeno rekla: ''Gal?''
''Pozdravljeni novopečena princesa in njena spoštovana prijateljica,'' se je posmehnil in me premeril z očmi. ''Me veseli, da vas končno spoznam, vaše visočanstvo.''
''Kaj delaš tu,'' sem iztisnila iz sebe.
''Oh, sledil sem vama,'' je osladno nadaljeval in začel krožiti okoli debla. ''Nato sem vama prisluškoval in moram reči, draga Sofija, da bi bili temni zelo veseli vseh informacij o tebi, ki sem jih slišal.''
Ob tem se je znova zahahljal, potem pa je stopil k meni in me pogledal naravnost v oči.
''Se sploh zavedaš v kakšno nevarnost se spravljaš?'' me je srdito vprašal.
Med nama je bilo le par centimetrov razdalje in lahko sem čutila njegovo sapo na mojih licih.
Kemija, ki sem jo čutila ob pogledu v njegove lešnikovo rjave oči, je bila premočna. Povesila sem glavo, a me je prijel za brado in me prisilil, da sem ga znova pogledala.
''Odgovori,'' je ostro rekel in priprl oči.
''Ja.''
''Ja, kaj?''
''Ja, Gal, zavedam se vsega. Zavedam se, da s svojo prisotnostjo spravljam v nevarnost vso mesto, da je zaradi moje neprevidnosti temna magija ušla in da bom najbolj od vsega spravila v nevarnost tebe ker ne morem zadržat presnete kemije med nama. Verjemi Gal, vsega se zavedam.''
Čutila sem, kako je po tem skušal zatreti iskrice, ki so se kresale ob najinem pogledu, a je bila kemija tudi zanj premočna. Svoje ustnice je pritisnil na moje in me ognjevito poljubil. Zdaj, ko je bil led prebit, sem mu brez brzdanja poljub vrnila. Kar sem občutila ob tem, je bilo nemogoče opisati. Čeprav nisem bila nikoli prej zagledana vanj, je njegov pogled v razredu v meni nekaj vzbudil. Predvsem močna čustva, ki jih je čutil tudi sam.
''Golobčka!'' je nenadoma zaklicala Julija in naju prekinila. ''Nismo mi začeli neke debate?''
Ozrla sem se k nazaj k Galu. Njegove oči so me opazovale, kot bi mi hotele nekaj sporočiti.
Nekaj kot: ''Nisva še zaključila.''
Vsa njegova čustva še niso bila zadovoljena, kar je lahko pomenilo resne težave. Odmaknila sem pogled, ga prijela za roko in povlekla na travo.
''Torej, Gal. Kaj imaš ti za povedati?'' je nato vprašala Julija.
''Jaz? Nič posebnega. Vilinec sem, ime mi je Talimus in…''
''Talimus?'' sem ga prekinila in se zaprepadeno zastrmela vanj.
''Zakaj me moraš vedno prekiniti,'' je zavzdihnil in me pogledal.
Še vedno sem strmela vanj, moji možgani pa so se skušali spomniti sleherne besede glasu, ki sem ga slišala na stopnišču.
''Princ …'' sem nato zašepetala.
''Kdo?'' sta v en glas vprašala Gal in Julija.
''Princ si!''
''Zakaj bi bil jaz…''
''Pred parimi urami, ko sem na prostost spustila temno magijo – na kar seveda nisem ponosna - , me je potegnilo v breztežen prostor in slišala sem glas. Citiram: ''Princesa Faira, princ Talimus, princesa Riana in princesa Lotina se vračajo v Krolen! Tema je ogrožena! Začnite zbirati vojsko!'' sem mu odvrnila.
''Krolen je kraj, v katerem je Eltecara,'' je pripomnila Julija.
''Če je tako, se vse poklopi,'' je zamrmral Gal. ''Če sem jaz princ Talimus in si ti Sofija princesa Faira, manjkata še Lotina in Riana. In če gremo vsi na vilinsko šolo, pomeni da sta punci iz našega razreda.''
''Ni nujno,'' sem ga postavila na realna tla. ''Tudi drugi vilinci so na šoli, poleg tega pa ne mislim, da bi nas bilo tako enostavno zbrati skupaj.''
''V bistvu bi še jaz nekaj pripomnila…,'' je tiho rekla Julija in naju pogledala.
''Cunami v njenih očeh…,'' je moje možgane prečkala metafora, s katero sem poimenovala njeno jezo danes pred razredom.
''Si ti slučajno…'' sem bila pripravljena na glas izreči mojo misel, ko me je prestrašeno pogledala.
''Jaz?'' je s čudno visokim glasom rekla. ''Neee, kaj vidva razmišljata. Samo hotela sem reči, da bomo morali počakati do sobote, ko gremo.''
''V soboto gremo?'' sem presenečeno vprašala.
''Tebe takrat res ni bilo v našem svetu, kaj?'' se je živčno zahihitala Julija in vstala. ''Jaz bom stražila zunaj, da se lahko vidva poslovita.''
Ko naju ni več mogla videti, sem vstala in Galu obrnila hrbet. Morala sem umiriti misli po vseh podatkih, ki so zbombardirali mojo glavo. Nato pa sem začutila Galovo roko na moji rami. Obrnila sem se proti njemu in mu hotela razložiti situacijo, ko me je znova poljubil. Njegove ustnice so bile tako mehke in tople, da bi v njegovem objemu ostala večno, a je njegov poljub v moje srce zarezal ostro bodalo. Bolela me je misel na to, kar bom storila, a nisem imela izbire.
~~~
Torej, ja. Morda boste zdaj mislili, kak ne maram ljubezni in kak bom lahko to naredila njima (izveste v naslednjem delu) ampak za mene je merilo, da se moreš borit za ljubezen, če jo imeš resnično rad!
So, I hope you like it!


Se beremo,
vaša Cookies