Hai!
Res sem vesela, ko vidim, da vam je zgodba všeč! Iskreno bi se rada zahvalila tem pilovkam:
- Sophie Donna
- SWS_lover
- Hermi,
ki so pod prejšnjim delom pustile čudovite komentarje. Vse, ki ste dozdaj zgodbo komentirale, ste omenjene v mojem profilu pod zavihkom Zgodba :)
Kakorkoli, tukaj je nov del, ki bo precej zanimiv...
Uživajte v branju in pokritizirajet! Pa prosim opozorite me na slovnične napake, saj se včasih v mojih povedih pojavi tiskarski škrat :)
~~~
Prejšnjič:
Obrnila sem se stran od portala v trenutku, ko se je v zemljo poleg naju zapičila črna puščica. Preplašeno sem dvignila pogled proti Madeline, ki je otrplo in enako šokirana kakor midve strmela vanjo.
''Temni so prodrli v naš svet,'' se ji je zatresel glas.
___
V tistem trenutku sem vedela, da nimam izbire. Zgrabila sem Julijo za komolec in jo obrnila proti portalu. Njen strah je bil tako velik, da sem ga lahko čutila skozi njeno kožo.
''Pojdiva,'' sem ji zamrmrala in jo rahlo potisnila.
Ni se hotela premakniti z mesta, le stala je pred portalom in strmela vanj. Tresla se je kakor šiba na vodi, na njenem vratu pa sem opazila kapljice potu.
''Julija pojdi v portal!'' sem živčno zavpila, ko sem zaslišala trušč v bližnjem gozdu. ''Če ne greva, nas bodo napadli!''
Kljub vsem besedam, ki sem jih izgovorila, je še vedno nepremično stala na mestu in prestrašeno dihala.
''Julija,'' sem še zadnjič zavpila. ''Prosim pojdi! Vem da si princesa in zaradi mene si v veliki nevarnosti!''
Julija je obrnila glavo in me s širokimi očmi pogledala. V njih se je zrcalil strah, ki ga v življenju še nisem videla.
''Tega ne bi smela vedeti,'' je zašepetala, saj je bilo to edino, kar je premogla.
Še preden sem ji lahko kakorkoli odgovorila, je razprla roke in se vrgla portal. Ob pogledu na njeno izginjajoče se telo me je stisnilo pri srcu, a me je vpitje mož zbistrilo. Obrnila sem se k Madeline, ki se je zavita v rjav plašč pripravljala na odhod.
''Ravnateljica,'' sem glasno rekla, da bi pritegnila njeno pozornost. ''Se vidimo!''
Kotički njenih ust so se privihali v rahel nasmešek. Zadnje kar sem videla je bila njena mahajoča roka, saj me je trenutek za tem zagrnila zelena svetloba. Ko se je portal za mano zaprl, sem začela padati. Občutka sem bila že navajena, vendar nisem uživala v njem. Skrbelo me je za vilinski svet in konec koncev tudi za človeškega. Očitala sem si, da sem takrat tvegala in nepripravljena odšla na stopnišče, brez da bi vsaj premislila, kaj me lahko čaka spodaj. Temni, ki so verjetno leta čakali na svojo priložnost, so pograbili mojo neprevidnost in me izrabili za njihov pobeg.
Nenadoma sem začutila pekočo bolečino na zadnjem delu glave. Odprla sem oči in nad seboj zagledala temen strop. Luč na njem se mi je zdela znana, zato sem sedla pokonci in se razgledala. Sedela sem na tleh v kuhinji, od koder sva z Julijo pričele potovanje. Bil je že pozen večer, a nobena luč na hodniku ni bila prižgana. Edina svetloba je bila svetloba polne lune, ki je svetila skozi okno in na stene metala najrazličnejše sence. Knjige, ki je po najini zapustitvi tega sveta obležala na tleh, ni bilo, le zeleni listki so se v brezvetrju valjali po tleh.
''Sofija?'' sem nato zaslišala tih glasek s hodnika.
Priprla sem oči, da bi bolje videli skozi temo in ugledala postavo moje velikosti, ki se je skrivala za vrati.
Vstala sem in poskušala ignorirati bolečino, ki mi je ob hoji odzvanjala v glavi. Ko sem stopila prosti vratom, se je oseba še bolj stisnila k steni, zato sem hitro pritisnila na stikalo za luč. Pričakovala sem da se bo soba razsvetlila, a je ostala temna. Histerično sem začela pritiskati stikalo, dokler me roka dekleta ni ustavila.
''Nehaj,'' je zašepetala in stopila mimo mene.
Opazovala sem, kako se je odpravila do okna in se s prekrižanimi rokami na prsih ustavila pred njim. Ko jo je lunina svetloba osvetlila, so se njeni rjavi lasje sivkasto zableščali.
''Kaj se je zgodilo tu?'' sem jo vprašala, ko sem prišla do nje.
''Elektrika je izginila, tvoje mame ni nikjer,'' je strmeč v luno odgovorila.
Njene besede sem si mogla nekajkrat v glavi ponoviti, da sem lahko dojela njihov pomen.
''Kako to misliš?'' sem z nejevero v glasu vprašala in jo pogledala.
''Točno tako kot sem rekla,'' je zavzdihnila Julija in se s hrbtom naslonila na polico. ''Preiskala sem vso posestvo preden si prišla in ko sem zaslišala trušč v kuhinji, sem mislila, da so temni. Še ko si se vstala nisem bila prepričana, če si to res ti.''
S težavo sem pogoltnila cmok, ki se mi je nabral v grlu. Spregovoriti nisem mogla niti ene samcate besede, saj me je strah, ki se mi je nabiral v srcu, začel dušiti. Poskušala sem zbistriti misli, a so se te tako pomešale med seboj, da sem na koncu namesto njihovega govorjenja v glavi zaslišala visoko piskanje. Ostri toni so mi rezali v možgane, bolečina pa mi je solzila oči.
Po nekaj trenutkih se je rezek zvok umiril. Zaneslo me je na stran, zato sem se hitro oprijela stene in globoko zadihala. Lasje, ki so mi obkrožali obraz so se mi od potu lepili na kožo Spet sem začutila pekočo bolečino na zadnjem delu glave, a tokrat je bila vsaj dvakrat hujša. V bolečini sem zakričala in se prijela za glavo, da bi ustavila zbadajoč občutek, ko mi je zmanjkalo moči. Izmučeno sem zgrmela po tleh in ob udarcu glave ob parket, padla v nezavest.
***
Vse kar sem videla pred očmi, je bila črnina, a vsaj prisebna sem bila. Do potankosti sem se spominjala vseh dogodkov, ki so se zgodili, vendar je kljub temu še vedno manjkalo ogromno koščkov sestavljanke v sliki. Imela sem toliko vprašanj, pomislekov in trditev, čeprav sem vedela, da jih nihče ne bo nikoli pokomentiral.
Poza, v kateri sem ležala, mi je postala neudobna, zato sem se pretegnila. Ko je telo ponovno poslalo kri po žilah, sem se začela počasi zavedati okolice. Ob mojo glavo je bilo pritisnjeno nekaj ledeno hladnega in mokrega, kar me je malo zmedlo, saj je bila to zadnja stvar, ki sem jo pričakovala. Roke, ki so počivale ob mojem telesu so se zganile, ko se je kože dotaknilo nekaj hrapavega. Mravljinci so me obšli in vse dlake so se mi postavile pokonci, a sem vsiljivca vseeno zgrabila s prsti. V dlani sem ga natančno pretipala in ugotovila, da sem držala list. Imel je raven rob in sedem rež na listni plošči.
''Kaj se je zgodilo?'' sem ob tej ugotovitvi presenečeno zamrmrala, nato pa končno odprla zlepljene oči.
Močna svetloba luči mi je zasvetila vanje v sekundi, ko so se veke razprle in začela sem divje mežikati. Ko so se oči dovolj navlažile, sem si jih pomela, potem pa na vsa usta zazehala. Bila sem utrujena, saj je bila zunaj že trda noč in vsi dogodki v tem dnevu so me izmozgali.
Sedla sem pokonci, ugasnila močno luč nad mano, prižgala manjšo na na polici nad mano in se ozrla naokoli. V sobi se ni nič spremenilo, a me je kljub temu navdajala z grozo. Med strmenjem v zaprto loputo, ki je vodila na zakleto stopnišče, je glasno potrkalo na vrata. Srce mi je začelo tako hitro biti, da je njegov utrip odmeval po moji glavi. Ko se je kljuka začela počasi premikati, sem mrzlično pogledala okrog sebe, da bi našla karkoli, s čimer bi se lahko branila. V naglici sem pograbila digitalno uro, ki je kazala točno tri zjutraj in jo dvignila nad glavo. Pogleda nisem izpustila z vrat in samo čakala sem na trenutek, ko bom predmet zalučala osebi v glavo. A k sreči sem se še pravočasno zadržala, saj je skozi vrata stopila Julija. Olajšano sem si oddahnila in odložila uro nazaj na njeno mesto. Ko me je Julija zagledala, je z rahlim nasmeškom na obrazu stopila k postelji. Njen obraz je bil bled, pod očmi je imela temne kolobarje, oblečena pa je bila v preveliko spalno srajco in širok spodnji del pižame. Izgledala je kakor da vso noč ni spala in to je bil verjetno tudi razlog za njen izčrpan, a vesel glas.
''Zbudila si se!'' je z očitnim navdušenjem glasom dejala in sedla na posteljo k mojim nogam. ''Ne veš, kako sem se bala zate. Ko si padla v kuhinjo, se sploh nisi odzivala in mogla sem te odnesti vse od sem. Pa še krvavela si iz glave, zato sem mogla improvizirati s povoji in ledom.''
Stavki so kar vreli iz nje in še ko ji je za trenutek zmanjkalo sape, se ni ustavila.
''Julija,'' sem jo skušala prekiniti med govorjenjem. ''Julija!''
Prijateljica se je zdrznila in me začudeno pogledala.
''Je kaj narobe?'' me je vprašala in privzdignila levo obrv.
''Najprej me zanima, kje je mama,'' sem zaskrbljeno dejala.
''Na mizi v dnevni sobi sem videla sporočilce, da je odšla na vaš vikend preveriti neke reči in da se vrne jutri zjutraj,'' mi je presenečeno, a brezskrbno odgovorila.
Okamenela sem na mestu, ko sem zaslišala besedo ''vaš vikend''.
''Julija,'' sem se živčno zasmejala. ''Naša družina sploh nima vikenda.''
~~~
Kako se vam zdi današnji del? Naj vam razkrijem, naslednji del bo grozlivejši. Kot lahko že zdaj vidite, bo objavljen že čez dva dni - razlog na začetku naslednjega dela.
Ta del je tudi predzadnji v 4. poglavju, tako da kaj naj rečem, komentirajte svoja mnejnja!

Se beremo,
vaša Cookies