Hai!
Objavljam še en del, saj ste mi punce, ki spremljate zgodbo pustile pod prejšnjim delom čudovite komentarje <3
Želim vam prijetno branje in ne pozabit pokritizat!
~~~
Prejšnjič:
»Predvidevam, da naj bi naju tu čakala oseba, ki naju je poklicala sem, kajne?« je dejala Julija in prekrižala roke na prsih. »No, kje je?«
»Se opravičujem za zamudo,« sva nenadoma zaslišali sopihajoč, a prijeten glas za najinima hrbtoma.
___


Ozrli sva se za izvorom glasu in zagledali žensko srednjih let, s svetlo rjavimi lasmi, skozi katere so se prepletali črni prameni in toplimi, temno zelenimi očmi. Bila je ogrnjena v temno rjavo ogrinjalo, kar me je presenetilo glede na toplino te dežele.
Ženska se je odkašljala in se predstavila: »Sem Madeline MacQuoid. Gotovo sta že slišali zame.«
»Seveda!« je vzkliknila Julija. »Vi ste tista, s katero se je moja mama pogovarjala tisti večer! Spomnim se, ko ste omenili Sofi – «
»Tišina!« je rahlo kriknila Madeline, potem pa s tišjim glasom siknila: »Ti ne bi smela slišati ničesar!«
»Saj nisem! Samo mama je med telefonskim pogovorom na glas omenila vaše in njeno ime,« je pomignila s prstom proti meni. ''Poleg tega pa nama dolgujete veliko razlag, če se ne motim, kajne?''
Madeline je zavzdihnila in začela počasi stopati po rečnem bregu.
''Vem,'' je rekla, medtem ko je opazovala bleščečo se vodo. ''To je tudi razlog, da sem vaju poklicala v naš svet. Kaj pravita, da se malo sprehodimo in vama razjasnim stvari?''
Obrnila sem se k Juliji, da bi jo opomnila, naj ostane v moji bližini, ko se je ta navdušeno strinjala in se pridružila Madeline. Osuplo sem obstala na mestu, presenečena nad prijateljičino lahkomiselnostjo.
''Kaj ji je?'' sem zamrmrala in hotela stopiti za njo, ko sem začutila ščemenje na zapestju.
Roko sem približala obrazu in se nasmehnila zmaju, ki me je kot vedno opazoval. A kakor hitro so se moje oči prilepile nanj, se je v prostorčku pod njim izpisala ena sama beseda:

ᛁᚷᚱᚨᛃ

''Resno? Spet rune?'' sem nejevoljno dejala. ''Kako lahko od mene pričakuješ, da ti iz glave povem, kaj to pomeni?''
Zmaj je pihnil skozi nosnice, da sem začutila toploto na svoji koži in pomigal z glavo.
''Zelo mi pomagaš,'' sem v šali zavila z očmi in roko spustila ob bok.
Še vedno nisem vedela, kaj v meni mi preprečuje, da bi zaupala Madeline in to me je morilo bolj, kot pa sporočilca v tujem jeziku. Ko sem bila v njeni bližini, se mi je zdelo, kakor da me skuša premamiti, da bi ji verjela, a mi je v glavi piskal rdeči alarm, ki me je odvrnil od tega.
Zamišljeno sem strmela v travo, ko je moje misli nenadoma prečkala nenavadna slutnja, ob kateri me je spreletelo.
''Kaj če to sploh ni prava Madeline?'' so po moji glavi odmevale besede in me z vsako ponovitvijo bolj strašile.
Poskušala sem odmisliti glas v glavi in sem se raje zastrmela v Julijo, ki je zatopljena v pogovor mirno stopala ob Madeline. V tistem trenutku pa so besede v mislih utihnile, Julijino telo pa se je streslo. Izkoristila je Madelinino nepozornost in za trenutek čez ramo pogledala v mojo smer. Kljub temu, da zaradi razdalje med nama nisem mogla prebrati njenih oči, sem še predobro čutila njen bes. A še prede bi lahko stopila do nje in ji kaj rekla, sem ponovno začutila pikanje na zapestju. Razdraženo sem se ozrla nanj in zavzdihnila ob napetem zmajevem pogledu.
''Vem, da želiš, da ugotovim kaj piše, a ne bo šlo brez priročnika,'' sem mu rekla in že povesila roko, ko sem na koži začutila ogenj.
Komaj sem zadržala krik, ki se mi je izvil iz grla. Pekoča bolečina je vztrajala dokler nisem ponovno pogledala run.
''Prav, pa poglejmo,'' sem se vdala in z kazalcem podrsala po znakih. ''Prvi vem, da je i, drugega se ne spomnim – tretji je skoraj zagotovo r, četrti je samoglasnik, peti pa je – j.
Torej i, r, j – kaj je že ᚷ ?''
Vzela sem si trenutek za razmišljanje. Jezik starih run je bil zelo težek, a sem se nekaterih črk spomnila.
''G! ᚷ je g. To pomeni da je beseda – igraj.''
V tišini sem strmela v izginjajoče se znake in ponosnega zmaja. V glavi sem kovala skriven načrt in kmalu se mi je čez obraz razlezel škodoželjen nasmešek.
''Prav Madeline, pa se igrajmo tvojo igro,'' sem se posmehnila in počasi stopila v njuno smer.
''Ampak z mojimi pravili.''
Ko sta opazili, da sem se jima pridružila, sta utihnili. Julijin korak je zaostal in kmalu je hodila poleg mene.
''Je kaj narobe?'' me je glasno vprašala, njene oči pa so ob tem zdrsnile na Madeline.
Prepričljivo sem odkimala in že naredila daljši korak naprej, ko me je zgrabila za komolec in mi zašepetala na uho: ''Vem, da ji ne zaupaš.''
Zaigrala sem presenečen obraz in dejala: ''O čem vendar govoriš?''
Julija na moje vprašanje ni reagirala, zato sem preprosto skomignila z rameni in začela hoditi vštric z Madeline.
''Torej, kaj tebe najbolj zanima?'' me je po nekaj minutah hoje v tišini vprašala in me napeto pogledala.
''Rada bi, da mi pojasnite zadevo s princesami in princem. Kdo so ti? Komu ali čemu služijo?'' sem brez zadržkov direktno vprašala.
Madeline se je zdrznila, saj mojega vprašanja kajpak ni pričakovala, a se je tudi zavedala, da nima možnosti. Obljubila nama je, da nama bo razložila stvari povezane z vilinskim svetom in to je bila tema, katera je bila ena izmed pomembnejših.
''Torej?''' sem zaslišala nestrpen Julijin glas.
Madeline se je živčno zahahljala in pogoltnila slino.
''Jaz – vama bom to težko razložila. Moja edina naloga je bila, da poiščem štiri izbrance, katerih usoda je že od rojstva zapisana v Diragari in so zaznamovani z enim od elementov. Ognjem, vodo, zrakom ali zemljo. Več o teh elementih bosta izvedeli na Eltecari.''
''Kdo vam je naložil to nalogo?'' sem vprašala z resnim izrazom na obrazu.
''B – b - boginja,'' je zajecljala Madeline in plašno pogledala okrog sebe. ''Še nekaj morata vedeti. Mi smo vilinci svetlobe. Ukazuje nam boginja svetlobe. Temni vilinci pa so vilinci teme. Njih vodi temen vladar ali po njihovo Kralj senc. Zdaj, ko so temni na prostosti, je naše življenje ogroženo, saj lahko preko portalov prodrejo k nam in nas napadejo.''
''Zakaj pa? Ste sredi kakšnega prepira?'' je zanimalo Julijo.
''Ne. Tema in svetloba se nikoli nista marali. Vsaka od njiju je hotela prevladati, zato so se vedno kresale iskre med tema dvema svetovoma.''
''Čakajte malo,'' sem se vključila. ''Kaj ima vse to veze s princesami in princem elementov?''
''Žal vama ne smem izdati. To vama lahko razloži le boginja, do katere pa zaenkrat nimata dostopa. Bi radi še kaj izvedeli?''
''Madeline, jaz bi še nekaj vprašala,'' se je spet oglasila Julija s sladkim nasmehom na obrazu.
''Seveda, kar vprašaj,'' jo je Madeline prijazno pogledala.
''Zanima me, kaj je Diragara in zakaj so temni vilinci Sofiji za petami.''
''Diragara je knjiga, v kateri je zapisana pot teme in svetlobe. Njuna preteklost, sedanjost in prihodnost,'' je mirno odgovorila Madeline, nato pa se je obrnila k meni in zavzdihnila. ''Sofija, kakor veš, tvoje življenje visi na nitki in kot si že sama ugotovila, si princesa Faira. Tvojega elementa ti žal še ne smem izdati, saj bi bilo to kaznivo, a je nekaj drugega, kar v tem trenutku tvoje življenje ogroža bolj kot to, da ti je Kralj senc za petami. V človeškem svetu imaš – ''
Obraz se ji je pomračil, besede pa so ji obtičale v grlu. V njenem glasu sem zaznala zaskrbljenost in posledično si tudi sama nisem mogla pomagati, da se mi srčni utrip ne bi pospešil. A morala sem izvedeti, kaj se dogaja, zato sem pogoltnila slino in pogumno vprašala: ''Kdo mi je nevaren v našem svetu?''
''Človeški svet ni tvoj pravi dom. Sodiš sem, v vilinski svet,'' je s tresočim glasom dejala Madeline. ''A ne glede na to, kje si, si v nevarnosti, saj imaš – zalezovalca.''
Dih mi je zastal, ko je izgovorila zadnjo besedo.
''Za – zalezovalca?'' sem v šoku zašepetala.
Strah je polnil moje telo, tempo dihanja se je pospeševal in kmalu me noge več niso držale pokonci. Kolena so mi klecnila in če me Julija pravi čas ne bi zgrabila za komolec in mi dala opore, bi padla na tla.
''Dihaj,'' mi je zašepetala in me podprla. ''Ugotovili bova kdo je, prav? Samo ne padi v nezavest, ker te bom potem težko spravila domov.''
Globoko sem vdihnila in si s kazalcema pomasirala sence.
''Vemo, ali je punca ali fant?'' sem se nato obrnila k Madeline, ki je s prestrašenimi očmi stala dva koraka stran.
''N – ne,'' je zajecljala. ''Verjetno je punca, saj ni fantov s katerimi bi bila tako blizu in bi bili temni vilinci. Vsi so čisti.''
Pokimala sem v znak razumevanja, nato pa iztegnila desno roko.
''Veste kaj o tem?''
''O čem?'' me je z zanimanjem vprašala Madeline in se zastrmela v zapestje.
''Kako to mislite o čem, '' sem se zasmejala, potem pa začutila Julijin sunek pod rebra.
Ozrla sem se na zapestje in srce mi je že drugič v razmiku desetih minut zastalo. Zmaja na koži ni bilo.
Začutila sem solze, ki so se mi nabirale v očesih in cmok v grlu, ki se je povečeval.
''Kje je?'' je zadrhtel moj glas in solze so mi začele teči po licih. ''Še pred minuto je bil tam.''
Na hrbtu sem začutila trepljajočo Julijino dlan, ki je pripomogla k temu, da sem se umirila.
''Lahko vprašam, kaj točno bi moralo biti na zapestju?'' je čez nekaj časa z zanimanjem v očeh vprašala.
''Na njem bi mogel biti – '' je začela Julija, a sem jo prekinila.
''Žal mi je, vendar ne morem povedati,'' sem dejala in si z hrbtno stranjo dlani obrisala mokra lica.
Potem sem iztegnila desno roko in rekla: ''Lepo vas je bilo spoznati, Madeline MacQuoid, a se moreva s prijateljico žal odpraviti domov.''
Julija me je presenečeno pogledala, a sem ji pomežiknila in se ji skrivoma nasmehnila.
Nato sem se z nedolžnim izrazom pogledala Madeline in vprašala: ''Kako prideva nazaj?''
Njen obraz je kazal osuplost, strah in posmehljivost obenem, a je kljub temu pokazala na rečni breg. Z Julijo sva stopili do mesta, katerega je imela v mislih in počakali. Preden je tlesknila s prsti, nama je obema globoko pogledala v oči in spet sem začutila nekakšen občutek, da me vleče v njeno bližino. Julijo, ki je že naredila korak proti njej, sem povlekla nazaj k reki in z bliskajočimi očmi pogledala Madeline. Ta je umaknila pogled, tlesknila in pred nama se je prikazal enak portal kot v knjigi, le da večji. Ozrla sem se k Juliji, ki je še vedno nekam zasanjano strmela v Madeline in ji z dlanjo pomahala pred očmi. Ko se je zdrznila, sem jo potisnila proti zelenemu portalu. Malo je manjkalo, pa bi padla vanj, a jo je ustavil zvok predmeta, ki je letel skozi zrak. Obrnila sem se stran od portala v trenutku, ko se je v zemljo poleg naju zapičila črna puščica. Preplašeno sem dvignila pogled proti Madeline, ki je otrplo in enako šokirana kakor midve strmela vanjo.
''Temni so prodrli v naš svet,'' se ji je zatresel glas.


~~~
To je to za ta del. Malo je daljši, saj skušam v enem delu nekaj razkriti in vas ob koncu pustiti v čakanju.
Kakorkoli, upam da vam je všeč!
Lepo se imejte!
vaša Cookies