Pisalnica
*b*UVOD*b*
Iz dneva v dan se smilim sama sebi. Grozno se počutim. Najprej mama, sedaj oče. Sledi sestra. Ne vem kaj se dogaja. Želim izvedeti vir skrivnostnih smrti mojih ljubljenih. Imam le še sestro. Mlajšo, ki me razume bolje kot kdor koli na tem svetu.
Od njenega desetega leta skrbim zanjo. Poznala je starše. In to še predobro. Mama je umrla, ko jih je imela sedem, oče pa pri devetih.
Skupaj živiva v majhnem stanovanju zunaj mesta Los Angeles. Sem njena zakonita zastopnica. Dva tedna po mojem osemnajstem rojstnem dnevu je umrl zadnji najin ožji družinski član, oče.
Do zdaj se je vse spremenilo v eno samo iskrico upanja, ki še tli v meni ko čakam na avtobusu. Napotena sem na fakulteto. Študiram umetnost. Vsi na šoli govorijo, da imam smisel za umetnost in da sem tako rekoč 'vrelec idej'.
A te ideje. Večinoma so mračne. Lepo rišem. A mračno. Rišem črne vrtnice, ki jim odpadajo cvetovi črni kot oglje. Slikam mostove, reke, ki se prelivajo v mračno morje.
V življenju ne najdem niti kančka veselja. Iščem upanje, ki bi prineslo veselje in radost do mojega srca in življenja. A, nikoli ne najdem te iskrice sreče, ki je vrela v meni, ko sta živela oče in mama.
»Dash! Kje si ti? Tako dolgo te že iščem! Skoraj se začne pouk!« za sabo zaslišim znan glas moje prijateljice Zoe.
»Oprosti. Avtobus je zamujal,« ji odvrnem z ledenim izrazom na obrazu, ki ga vedno nosim sabo.
»Spet tema? No pohiti, zamudili bova!«
Hej!
To je moja nova zgodba. Upam, da vam je všeč. Objavljala jo bom tudi na wattpadu. Če koga zanima je moj profil:
DestinyBella9
Lp,
Lexi7
Iz dneva v dan se smilim sama sebi. Grozno se počutim. Najprej mama, sedaj oče. Sledi sestra. Ne vem kaj se dogaja. Želim izvedeti vir skrivnostnih smrti mojih ljubljenih. Imam le še sestro. Mlajšo, ki me razume bolje kot kdor koli na tem svetu.
Od njenega desetega leta skrbim zanjo. Poznala je starše. In to še predobro. Mama je umrla, ko jih je imela sedem, oče pa pri devetih.
Skupaj živiva v majhnem stanovanju zunaj mesta Los Angeles. Sem njena zakonita zastopnica. Dva tedna po mojem osemnajstem rojstnem dnevu je umrl zadnji najin ožji družinski član, oče.
Do zdaj se je vse spremenilo v eno samo iskrico upanja, ki še tli v meni ko čakam na avtobusu. Napotena sem na fakulteto. Študiram umetnost. Vsi na šoli govorijo, da imam smisel za umetnost in da sem tako rekoč 'vrelec idej'.
A te ideje. Večinoma so mračne. Lepo rišem. A mračno. Rišem črne vrtnice, ki jim odpadajo cvetovi črni kot oglje. Slikam mostove, reke, ki se prelivajo v mračno morje.
V življenju ne najdem niti kančka veselja. Iščem upanje, ki bi prineslo veselje in radost do mojega srca in življenja. A, nikoli ne najdem te iskrice sreče, ki je vrela v meni, ko sta živela oče in mama.
»Dash! Kje si ti? Tako dolgo te že iščem! Skoraj se začne pouk!« za sabo zaslišim znan glas moje prijateljice Zoe.
»Oprosti. Avtobus je zamujal,« ji odvrnem z ledenim izrazom na obrazu, ki ga vedno nosim sabo.
»Spet tema? No pohiti, zamudili bova!«
Hej!
To je moja nova zgodba. Upam, da vam je všeč. Objavljala jo bom tudi na wattpadu. Če koga zanima je moj profil:
DestinyBella9
Lp,
Lexi7
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zanimiva zgodba.:open_mouth:
1
Moj odgovor:
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(178)
Srednje.
(132)
Ni mi všeč.
(35)
