*b*1.*b*

Pravočasno sva prihiteli v razred, saj je profesorica Joanna Mitchell pravkar stopila v razred.

Oblečena je bila tako kot ponavadi: preveč pisano za moj okus.

In kot vedno je najavila: "Pozdravljeni, učenci! Upam, da ste pripravljeni na današnjo temo, ki je..." To dramatičnost pri njej sem vedno sovražila. "Ki je... BOŽIČ!"

Božič!? V vsaki njeni temi sem našla nekaj temačnega. Ampak božič! To je bilo pretežko zame.

Božič je vesel in radosten praznik. Kako naj v njem najdem temo, ki se veča v meni?

"A bo šlo?" me vpraša Zoe, ki dobro ve kaj se v tem trenutku dogaja z mano. Naj vam povem. V meni divja nevihta, če lahko tako rečem.

"Ne vem," je edino kar spravim iz sebe.

Poglegam profesorico. Vidim, da strmi vame in se lahko smehlja. Tudi ona ve za temo, ki me žre. Takšno nalogo je dala zato, da bi v slikanju našla kaj veselega in bi premagala mračnost.

Zvlečem se do stojala, v roke vzamem paleto in se zastrmim v belo platno.

Zamislim si božično noč leto pred mamino smrtjo.

V dnevni sobi stoji okrašena smrečica in kaminu gori ogenj. Zraven kamina stoji gugalnik v katerem mama guga malo Idris, mojo sestro.

Na preprogi sem jaz. Igram se z vlakcem. Mama se mi smehlja, oči pa z mano zganja norčije. Vse je tako lepo. Želim si, da bi trajalo večno.

To bom narisala! Mojo družino v dnevni sobi na božični večer!

Čopič umažem z barvo in pustim, da moja roka zdrsi po platnu. Zgledam profesorico Mitchell, ki ponosno gleda mojo roko.

Imam še eno uro časa, a moj idelek se bliža koncu. Na platnu je zdaj naša božično okrašena dnevma soba in moja družina.

Vsi se smejimo. Veselje si utira pot vame. Tema se ne da in dobro ščiti moje telo pred srečo, čeprav mi to ni niti najmanj všeč.

Dodati moram le še malenkosti. Obrnem se, da lahko pogledam kako napreduje Zoe.

Na njenem platnu zagledam smrečico, ki stoji sredi trga. Okoli nje stojijo ljudje in prepevajo božične pesmi.

Všeč mi je njena ideja, a svoje ne zapustim. Sliki dodam še tiste zadnje malenkosti in si jo ogledam.

Lepa je. Zelo. Ampak je preveč barvna. Zaustavim se preden bi lahko kaj pokvarila. Temi je uspelo, a jaz se ne bom predala.

Odidem do profesorice in ji pokažem umetnino, ki je nastala na platnu.

Ponosno se nasmehne. "Uspelo ti je. Saj sem vedela, da ti bo." Pogleda me in potreplja po rami.

"Hvala."

Platno odnesem nazaj do stojala. Začnem pospravljati. Vesela sem, da mi je končno uspelo. Ne vem le, če bo trajalo.

Nad sabo začutim senco. Ozrem se in zagledam fanta s lasmi rjavimi kot temna čokolada.

"Lepo je."

Nasmehne se in odide preden se mu lahko zahvalim. Ne vem kaj se je zgodilo, a prebričana sem da je mislil dobro.

Hej!
Tukaj je nov del moje zgodbe! Hvala vsem bralcem! To mi veliko pomeni.
Če ti je všeč:
Like and comment
Lexi7