Pisalnica
*b*1.*b*
Pravočasno sva prihiteli v razred, saj je profesorica Joanna Mitchell pravkar stopila v razred.
Oblečena je bila tako kot ponavadi: preveč pisano za moj okus.
In kot vedno je najavila: "Pozdravljeni, učenci! Upam, da ste pripravljeni na današnjo temo, ki je..." To dramatičnost pri njej sem vedno sovražila. "Ki je... BOŽIČ!"
Božič!? V vsaki njeni temi sem našla nekaj temačnega. Ampak božič! To je bilo pretežko zame.
Božič je vesel in radosten praznik. Kako naj v njem najdem temo, ki se veča v meni?
"A bo šlo?" me vpraša Zoe, ki dobro ve kaj se v tem trenutku dogaja z mano. Naj vam povem. V meni divja nevihta, če lahko tako rečem.
"Ne vem," je edino kar spravim iz sebe.
Poglegam profesorico. Vidim, da strmi vame in se lahko smehlja. Tudi ona ve za temo, ki me žre. Takšno nalogo je dala zato, da bi v slikanju našla kaj veselega in bi premagala mračnost.
Zvlečem se do stojala, v roke vzamem paleto in se zastrmim v belo platno.
Zamislim si božično noč leto pred mamino smrtjo.
V dnevni sobi stoji okrašena smrečica in kaminu gori ogenj. Zraven kamina stoji gugalnik v katerem mama guga malo Idris, mojo sestro.
Na preprogi sem jaz. Igram se z vlakcem. Mama se mi smehlja, oči pa z mano zganja norčije. Vse je tako lepo. Želim si, da bi trajalo večno.
To bom narisala! Mojo družino v dnevni sobi na božični večer!
Čopič umažem z barvo in pustim, da moja roka zdrsi po platnu. Zgledam profesorico Mitchell, ki ponosno gleda mojo roko.
Imam še eno uro časa, a moj idelek se bliža koncu. Na platnu je zdaj naša božično okrašena dnevma soba in moja družina.
Vsi se smejimo. Veselje si utira pot vame. Tema se ne da in dobro ščiti moje telo pred srečo, čeprav mi to ni niti najmanj všeč.
Dodati moram le še malenkosti. Obrnem se, da lahko pogledam kako napreduje Zoe.
Na njenem platnu zagledam smrečico, ki stoji sredi trga. Okoli nje stojijo ljudje in prepevajo božične pesmi.
Všeč mi je njena ideja, a svoje ne zapustim. Sliki dodam še tiste zadnje malenkosti in si jo ogledam.
Lepa je. Zelo. Ampak je preveč barvna. Zaustavim se preden bi lahko kaj pokvarila. Temi je uspelo, a jaz se ne bom predala.
Odidem do profesorice in ji pokažem umetnino, ki je nastala na platnu.
Ponosno se nasmehne. "Uspelo ti je. Saj sem vedela, da ti bo." Pogleda me in potreplja po rami.
"Hvala."
Platno odnesem nazaj do stojala. Začnem pospravljati. Vesela sem, da mi je končno uspelo. Ne vem le, če bo trajalo.
Nad sabo začutim senco. Ozrem se in zagledam fanta s lasmi rjavimi kot temna čokolada.
"Lepo je."
Nasmehne se in odide preden se mu lahko zahvalim. Ne vem kaj se je zgodilo, a prebričana sem da je mislil dobro.
Hej!
Tukaj je nov del moje zgodbe! Hvala vsem bralcem! To mi veliko pomeni.
Če ti je všeč:
Like and comment
Lexi7
Pravočasno sva prihiteli v razred, saj je profesorica Joanna Mitchell pravkar stopila v razred.
Oblečena je bila tako kot ponavadi: preveč pisano za moj okus.
In kot vedno je najavila: "Pozdravljeni, učenci! Upam, da ste pripravljeni na današnjo temo, ki je..." To dramatičnost pri njej sem vedno sovražila. "Ki je... BOŽIČ!"
Božič!? V vsaki njeni temi sem našla nekaj temačnega. Ampak božič! To je bilo pretežko zame.
Božič je vesel in radosten praznik. Kako naj v njem najdem temo, ki se veča v meni?
"A bo šlo?" me vpraša Zoe, ki dobro ve kaj se v tem trenutku dogaja z mano. Naj vam povem. V meni divja nevihta, če lahko tako rečem.
"Ne vem," je edino kar spravim iz sebe.
Poglegam profesorico. Vidim, da strmi vame in se lahko smehlja. Tudi ona ve za temo, ki me žre. Takšno nalogo je dala zato, da bi v slikanju našla kaj veselega in bi premagala mračnost.
Zvlečem se do stojala, v roke vzamem paleto in se zastrmim v belo platno.
Zamislim si božično noč leto pred mamino smrtjo.
V dnevni sobi stoji okrašena smrečica in kaminu gori ogenj. Zraven kamina stoji gugalnik v katerem mama guga malo Idris, mojo sestro.
Na preprogi sem jaz. Igram se z vlakcem. Mama se mi smehlja, oči pa z mano zganja norčije. Vse je tako lepo. Želim si, da bi trajalo večno.
To bom narisala! Mojo družino v dnevni sobi na božični večer!
Čopič umažem z barvo in pustim, da moja roka zdrsi po platnu. Zgledam profesorico Mitchell, ki ponosno gleda mojo roko.
Imam še eno uro časa, a moj idelek se bliža koncu. Na platnu je zdaj naša božično okrašena dnevma soba in moja družina.
Vsi se smejimo. Veselje si utira pot vame. Tema se ne da in dobro ščiti moje telo pred srečo, čeprav mi to ni niti najmanj všeč.
Dodati moram le še malenkosti. Obrnem se, da lahko pogledam kako napreduje Zoe.
Na njenem platnu zagledam smrečico, ki stoji sredi trga. Okoli nje stojijo ljudje in prepevajo božične pesmi.
Všeč mi je njena ideja, a svoje ne zapustim. Sliki dodam še tiste zadnje malenkosti in si jo ogledam.
Lepa je. Zelo. Ampak je preveč barvna. Zaustavim se preden bi lahko kaj pokvarila. Temi je uspelo, a jaz se ne bom predala.
Odidem do profesorice in ji pokažem umetnino, ki je nastala na platnu.
Ponosno se nasmehne. "Uspelo ti je. Saj sem vedela, da ti bo." Pogleda me in potreplja po rami.
"Hvala."
Platno odnesem nazaj do stojala. Začnem pospravljati. Vesela sem, da mi je končno uspelo. Ne vem le, če bo trajalo.
Nad sabo začutim senco. Ozrem se in zagledam fanta s lasmi rjavimi kot temna čokolada.
"Lepo je."
Nasmehne se in odide preden se mu lahko zahvalim. Ne vem kaj se je zgodilo, a prebričana sem da je mislil dobro.
Hej!
Tukaj je nov del moje zgodbe! Hvala vsem bralcem! To mi veliko pomeni.
Če ti je všeč:
Like and comment
Lexi7
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw!!!
To je super, FANTASTIČNO!!!:sparkling_heart::cherry_blossom::sparkles:
To je super, FANTASTIČNO!!!:sparkling_heart::cherry_blossom::sparkles:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Sem uživala v branju:heart_exclamation::heart_exclamation::heart_exclamation: všeč mi je tvoj stil pisanja in bom spremljala. Opazila sempa da so občutki velik del te zgodbe zato tipriporočam da jih boljpodrobno opišeš (glavno vprašanje ki si ga jaz vedno zastavljam je: zakaj)
Upam da na nasvet ne gledaš kot kriticizem ali nesramnost, poznam namreč ljudi ki bi ga. Samo želela sem predlagati ker sem drugače ob branju zelo uživala:heart_exclamation: lp
Upam da na nasvet ne gledaš kot kriticizem ali nesramnost, poznam namreč ljudi ki bi ga. Samo želela sem predlagati ker sem drugače ob branju zelo uživala:heart_exclamation: lp
0
Moj odgovor:
Nenaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave s simpatijo
Živijo! jaz mam eno težavico. imam simpatijo in ne morem nehat razmišljat o njem! mela sem že prej simpatije, ampak on je res tisti, ki mi je resnično všeč, ne zato kr je lep ampak kr je spoštljiv, prijazen in vljuden. jaz sem nova na soli, on je leto starejši in je res zlo prijazen z mano in rabim nasvet kako se zacet pogovarjat z njim kr me je strah. sucer me on kdaj kaj vprasa ampak se ne meniva dosti.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(30)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(12)
Šport me na sploh ne zanima.
(19)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
https://www.bing.com/images/search?view=detailV2&ccid=1Omr%2Bwy1&id=1E91D1D512E9D98CC0FAE8
