~JOSH~
»Gremo?« je vprašal Max in pogledal svoje prijatelje. »Gremo,« je potrdil eden največjih, ki so ga prijatelji klical Josh. Njegovo celotno ime je bilo Joshua Stevens, vendar ga tako ni klical nihče. Niti učitelji, ki so bili na njegovi šoli precej strogi in neomajni. »Ja,« je potrdilo tudi dekle živo rdečih las. Ime ji je bilo Avery in slovela je potem, da se je vedno zapletla v pretepe v katerih je večino krat zmagala. Bila je polna energije in zelo visoka. Edina punca v družbi štirih fantov, zaradi česar so jo punce sovražile. Njej na srečo ni bilo posebno mar. Fant vranje črnih las Evan je speljal.


»Josh, mami te želi videti. Pazi se,« je do Josha, ko je prišel domov, pritekla njegovo mlajša sestrica in se takoj umaknila v svojo sobo. Josh se je rahlo nasmehnil in previdno sezul čevlje. Njegova mlajša sestrica Aria ga je naravnost oboževala. Vedno se je želela igrati z njim in mu srednje kratke rjave lase spletati v kitke, ki so bile zelo kratke, vendar je Aria menila, da to nima pomembne vloge. »Josh!« je zaslišal mamo in se hitro streznil. »Ja, mama?« je previdno šepetaje zaklical v smeri jedilnice in se napotil proti slednji. »Pridi malo sem,« je šepnila in pogledala v njegovo smer, ko je vstopil v ogromno jedilnico. Jedilnica je bila po mnenju Stevensovih drugi najpomembnejši prostor v hiši, zato je bila posebej veličastna. Dolga miza za deset ljudi, dva lestenca, ki sta visela iz stropa in se bleščala, ko so žarnice osvetlile diamante, ki so viseli iz palic ter udobni žametni stoli. Na stenah so visele slike, ki so v večini predstavljale morje in jadrnice.


Josh je previdno sedel na stol zraven mame, srednje velike ženske rjavih las. »Vem, da ti je košarka zelo pomembna,« je začela in Josh je takoj vedel kam ta pogovor vodi. »Ja, mama, res mi je pomembna,« je potrdil in čakal nadaljevanje. »Ampak tvoje ocene so spet začele padati,« je nadaljevala. Josh je izdihnil. Mama je od njega pričakovala najboljše in ja, ocene so res začele padati. Iz petk na štirke, kar pa je bilo za njegovo mamo – logično – nesprejemljivo. »Zelo veliko zahtevam od tebe, ampak vem, da zmoreš. Želim, da imaš po srednji šoli odprta vsa vrata, Josh,« je nadaljevala, ko je videla kako jo je Josh pogledal. Naveličano in skesano. »Ja, mama,« je pritrdil, saj je vedel, da oporekanje pri njej nima prostora. »Ste se imeli lepo?« je nato vprašala. »Ja, remi smo igrali,« je pojasnil in vstal. »Ah, lepo,« je izdihnila in tudi sama vstala. »Aria bi rada, da ji danes ti prebereš pravljico,« je še rekla in izginila v dnevno sobo. Najpomembnejši prostor v njihovi hiši.


»Pozdravljena, princeska,« je nežno dejal Josh, ko je odprl vrata sobe svoje mlajše sestrice. »Josh,« je ta veselo zapela. Sedela je na postelji in v rokah držala knjigo. Aria je bila rjavolaska z iskrivimi očmi, ki jih je večina opredelila za zelene, vendar so bile v resnici smaragdne in na robovih malce zlate. Bila je majhna in prikupna. Že v prvem razredu je imela mnogo oboževalcev. Zdaj se je nasmehnila in razkrila prazen prostor med zobki. »Slišal sem, da rabiš čitalca,« je dejal Josh, sedel na rob postelje in vzel v roke knjigo. »Ja, drži,« se je nasmehnila in oči so ji zažarele. Josh je odprla knjigo in začel brati. Njegova mlajša sestrica pa je zvezdavih oči opazovala starejšega brata.


Josh je bil angel. Tako so govorili vsi, ki so ga poznali. Vedno je bil nasmejan in poln prijaznosti. V šoli je bil odličen in je rade volje pomagal vsem, ki so potrebovali razlago ali le pomoč pri domači nalogi. V prostem času je resno treniral košarko in se na vse pretege trudil, da bi hkrati ostajal dober prijatelj, sin in brat. Vsi so ga imeli radi. Učitelji so vedno pokazali njegovo delo za vzgled in nihče mu tega ni niti malo zameril. Preprosto je bil posodobljeno dobro. In tega se sploh ni zavedal. Ni videl pogledov, ki so mu sledili, ni videl kako so ga punce občudovale. Ljubezenska pisma je pripisoval svojemu videzu in ne osebnosti. Vse prošnje je mirno in prijazno zavrnil in na njegovo grozo zlomil veliko src. Nikoli se ni razjezil. Vedno je poslušal in probleme rešil s toplimi besedami, ki so stopile prav vse. Reševal je prepire in miril jeznorite. Nikoli se ni stepel, raje je sedel na stolu in se pogovarjal. Bil je idealen sin in njegova mama je rade volje vsem mama razlagala kako popoln je njen sin. Josh tega ni vedel in se je čudil, ko se je vse več mam s svojimi hčerkami ustavljalo na kavi in pošiljajo hčere v iste krožke v katerih je bil tudi sam.


Kljub temu, da je bil vse to, pa nikoli ni imel punce. Nikoli se ni prav zaljubil. Ni čutil tiste bolečine, ki spominja na srečo, ko pomisliš na osebo. Ni razumel te čudne histerije, ki so jo čutili zaljubljenci. Že večkrat se je spraševal, če je mogoče gej, čeprav je kmalu ugotovil, da ni. Spraševal se je, če je vse v redu z njim. Zakaj preprosto ne prenese misli na poljub z enim od deklet, ki so ga obletavale? Zakaj?

A Josh ni našel odgovora in tako je samo čakal.


»Josh, zajtrk!« je v njegovo sobo planila Aria in se zasmejala, ko je zagledala svojega brata kako je že delal trebušnjake. »Prihajam,« je zasopel in prekinil vadbo.
»Hojla, ljubček,« ga je pozdravila mama in Josh je zavil z očmi. Valeria Stevens se je zasmejala, ko je zagledala sinovo zavijanje z očmi in se opravičila. »Je že v redu, mama,« se ji je zasmejal in sedel za mizo.

»Kam greš?« ga je dve uri po zajtrku vprašala mama, ko ga je zagledala na vratih. »Teč,« je odgovoril in se pognal skozi vrata.

Josh ni tekel s slušalkami. Nikoli. Večina njegovih prijateljev je tekla z njimi, ampak sam ni nikoli. Menil je, da te glasba zaposli in tako odmisliš svojo bolečino. Kaj pa na tekmi? Kdo te bo tam zamotil? Zato je vedno tekel brez slušalk in vso svojo bolečino sprejel. Sprejel jo je in se pogovarjal z njo. Govoril ji je o tem kako je naporno in kako upa, da bo drugi letnik lažji. Govoril ji je o prijateljih in o sestri. Vse to ji je povedal v svoji glavi in si predstavljal, da je bolečina kot dekle. Dekle v katero je zaljubljen. Dekle, ki ga posluša. Predstavljal si je, da je bolečino njegova zaupnica. Ena redkih, ki je stala ob njem, ko je trpel čeprav je bila ravno sama razlog za trpljenje.


Ko se je Josh vrnil se je stuširal v veliki kopalnice bele barve in naslednji dve uri sedel za mizo kjer se je pripravljal za kontrolko naslednji teden. Ko je mama vmes stopila v njegovo veliko na modro pobarvano sobo in ga videla, da se je učil ga je z nasmeškom opazovala dokler je ni nagnal potem pa je poklicala svojega bivšega moža s katerim je ohranjala odlične odnose in mu poročala o tem kako dobre gre njunemu Joshu.

____________________________

Ahoj!
Tukaj je nov del. Nov del moje zgodbe Vročekrvne. :sunglasses: Načeloma je bilo mišljeno, da ga objavim v nedeljo, vendar je moja draga Blank prosila, če lahko pride na Pisalnico malo prej in sem ji ustregla.:upside_down: *i*Draga Blank, ta del je zate! Hvala, da si vedno takšen sonček!:kissing_closed_eyes:*i*
Želim pa se zahvaliti tudi *i*Sladkorčku*i*,*i* Blank*i* (še enkrat :wink:), *i*Bralki zgodb*i*, *i*Night girl*i*, *i*Wonder Woman*i*, *i*Spominčici*i*, *i*AlisonLouisi*i* in *i*dragon girl*i*! Hvala vam! Iz srca vam hvala za vaše komenatrje! Vsi so bili izjemni in so mi polepšali dneve. Še zdaj razmišljam o njih. Hvala, da ste si vzele čas in prebrale mojo zgodbo. Hvala vam! Zelo, zelo, zelo vas imam rada in držim pesti, da vam bo tudi ta del všeč!:heart:
Hvala tudi *i*ostalim bralcem*i*, ki so srček obarvali roza ali pa samo odprli objavo in prebrali. Iz srca vam hvala! Ne vem kaj bi brez vas! :yellow_heart:
Upam in držim pesti, da vam bo ta del všeč! Da vam bo všeč moj ljubi Josh. Naslednji del pa bo spet Molly glavna oseba dela.:sparkling_heart:
Xoxoxo, :kiss:
Vaša Lilly