SEPMETBER, 2019

~MOLLY~

»Si pripravljena?« je vprašala Cecilia Cooper svojo hčerko, ko je ta pridivjala po stopnicah nove hiše. Njeni temno rjavi lasje, ki so bili skoraj črni, ki so zdaj imeli vijolične konice, so opletali zanjo in njene zelen oči so bile danes še posebej ostre. »Sploh ne,« je odgovorila iskreno in mami pokazala jezik. Bila je jezna, da je morala sem in, da ne sme več trenirati boksa. Najbolj pa je bila jezna, da se je morala spremeniti. Mama je drago plačala, da so ji odstranili tatu, ki ga je imela na levi lopatico v obliki boksarke rokavice in morala je odstraniti pirsing, ki ga je imela v nosu. Ker ji je to dovolila, je iz mame izsilila, da ji je dovolila, da si je konice skorajda črnih las pobarvala vijolično in, da ji mama ni prepovedala nošenja črnih oblačil, če bo enkrat na teden nosila barvna oblačila. Molly je izbrala soboto in njena mama se je zelo nerada strinjala, vendar ji na koncu problematična hčerka ni dalo ravno veliko izbire. Za v šolo je na žalost morala nositi uniformo, ki je izgledala grozno. Kratko krilo rumeno-oranžne barve in rumena srajca s šolskim grbom je morala biti obvezno zatlačena za pas krila kar je Molly še posebej jezilo, je bila popolno nasprotje stila Molly. Obula je visoke škornje z debelo platformo in se mami uporniško nasmehnila, ko sta sedli v avto in je svojo torbo črne barve zavihtela med noge. »Pa dajmo,« se je prisiljeno nasmehnila gospa Cooper in speljala.

"Oh, kako sovražim sonce," je jamrala Molly, ko sta se peljali v šolo in je njena mama previdno vozila po tihih ulicah čudovitega mesta.

Cecilia in Molly Cooper sta se med poletjem pošteno spremenili. Cecilia je svoje rjave lasje okrasila z blond prameni in začela hoditi v fitnes kar ji je presenetljivo dobro delo in ji pomagalo, da so se napadi popolnoma prenehali. Začela je kuhati in čistiti. Spet je postala mama, ki je Molly gnala, da je začela bolj resno igrati kitaro in slednja ji je na njeno veliko začudenje ustregla. Avgusta sta se preselili v četrt bogatašev v Malibuju kjer je Cecilia kupila veliko belo hišo. Od tam je lahko upravljala svoje podjetje skupaj s svojim bratom, vendar bo morala vsake toliko odleteti nazaj v New York in bo zato včasih Molly ostala sama za par dni. Gospodična Cooper se s tem sploh ni ubadala in je bila nad novico navdušena. Imela je namreč polne roke dela, saj je začela tekati, risati in igrati kitaro. S tem se je zaposlila med šolanjem na domu in potem med poletnimi počitnicami. Tekala je vse odkar so ji vzeli boks in, ker ni želela izgubiti mišic se je mami pridružila v fitnesu kjer je vso svojo jezo preusmerila v dvigovanje uteži. Na njeno veliko srečo ji tega niso prepovedali in tako se je počutila malo bolj podobna stari Molly. Na svojo grozo in strah pa je doma ni nihče razjezil in prav čutila je kako je njena kri kipela od vse tiste jeze, ki se je kuhala vse odkar so ji prepovedali trenirati boks. Niti električna kitara ji ni pomagala. Bala se je, da bo kmalu izbruhnila, vendar je hkrati komaj čakala, da se to zgodi. Tega ni nikomur povedala. Raje je tiho sedela na svojem stolu in poslušala rock. Bo že, si je prigovarjala in šepetala jezi naj še malo počaka. Že res, da se je spremenila, vendar je bila še zmeraj tista vročekrvna Molly, ki je razbijala nosove.

Zdaj sta se gospa in gospodična Cooper parkirali na dovozu velike srednje šole v okrožju in izstopili.

Šola je bila ogromna. Ogromna. Molly je ocenjujoče zrla v res ogromno stavbo bele barve, ki je bila sestavljena iz bele stene in ogromnih steklenih oken skozi katere si videl po zadnji modi urejene hodnike in v steno vgrajene omarice črne barve, ki so bila vsepovsod. Pred veliko stavbo, ki je predstavljala šolo, kjer bo preživela naslednja tri leta, se je razprostiral ogromen park lično urejenih dreves in grmičkov, ki so skupaj z ribniki, fontanami, klopcami in še marsičem predstavljali nekaj res pravljičnega. Seveda pa takega mnenja ni bila Molly, ki so ji bile edino všeč črne omarice, vse drugo pa je prezirala. Gospa Cooper zraven nje je bila vsa vzhičena in je hčerki takoj zabičala naj se obnaša svojim letom primerno, ko je ta začela komentirati kako grozna je ta šola. »Jaaaa,« se je ta namrdnila in se obrnila proti vratom.

Mama je ni pospremila. Sama je stopila na hodnik in se oglasila pri tajnici po zemljevid šole in kodo za svojo omarico. Tajnica ji je natančno razložila kam mora in ji zaželela srečo. Molly se ji narejeno nasmehnila in se napotila proti učilnici.

Ko je našla učilnico je imela vsega dovolj. Iskala jo je slabih dvajset minut in še zmeraj je bila pol ure prehitra. Njene oči so bile kot živi ogenj in prav čutila je kako bo izbruhala vso tisto jezo takoj, ko se bo pojavila priložnost. Jezno je odprla vrata učilnice in pogledala okoli sebe. V razredu je bila šest fantov in pet deklet. Večina jih je sedela in se pogovarjala, nekateri pa so buljili v svoje telefone. »Hej,« jo je pozdravilo eno od deklet, ki je dvignila pogled, ko so se vrata glasno odprla in je Molly vsa jezna privihrala noter. »Si nova?« jo je vprašala ena od deklet, ki je prav tako dvignila pogled in zdaj so jo gledali vsi. »Ja,« je odgovorila in se s pogledom sprehodila po mizah. Brez, da bi jih še pogledala se je napotila proti mizi v zadnji vrsti na samem robu in sedla. Iz torbe je povlekla zvezek in vanj začela skicirati nekaj podobnega osebi, ki gori.

Približno pet minut je skicirala potem pa se je nad njeno skicirko spustila senca. Jezno je dvignila pogled in se zagledala v električno modre oči fanta plavih las, ki so jo jezno merile. »Kdo si pa ti?« je siknil vanjo in jasno je slišala kako je razred zajel sapo v pričakovanju in grozi. »Molly Cooper. Kdo si pa TI?« je siknila nazaj in ga prebadala s pogledom. »Tisti, ki tukaj sedi,« je pokazal zobe - jezen, da mu nekdo sploh ugovarja. »Kolikor jaz vidim sedim jaz, medtem, ko ti stojiš,« mu je zabrusila in dovolila, da se je vsa jeza preteklih mesecev začela počasi zbujati in pretegovati. »Pazi, mala,« je šepnil in stiskal čeljust. Samo strmela je vanj in ona vanjo. Vsi so strmeli vanju in nihče ni upal poseči vmes. »Vstani,« je dejal čez čas in zvenelo je kot ukaz. »Ne,« je skomignila z rameni Molly in se naslonila nazaj. »Prav,« je tudi plavolasec skomignil in se napotil okoli mize za njen hrbet. Prijel je stol in ga gladko potegnil izpod njenega telesa. Molly pa ni padla. Od boksa je pobrala kar nekaj lastnosti in potezo je pričakovala. Takoj, ko je potegnil stol se je zasukala in tako se je znašla pred njim. Bil je za slabega metra višji od nje, vendar se ga ni bala. Počasi ga je premerila s pogledom in zanalašč čudno stisnila obrvi, ki je pristala na njegovem mednožju. Razred je zajel sapo in nekaj punc je zaječalo. »Pazi,« je siknil in stisnil ustnice v tanko črto. Še kar se je sprehajala po njem in upala na pretep. Hlepela je po njem.

»Pazi kaj delaš, cipa,« je siknil in zadnjo besedo čudno razpotegnil. In tako je lepi plavolasec po imenu Kyler prestopil mejo. Molly je sovražila to žaljivko. Preprosto ni prenesla njenega pomena. Ni prenesla spomina, ki se je prikradel vsakič, ko je nekdo omenil to besedo. In zato je naredila nekaj kar je naredil vedno. Udarila je. Naravnost v njegov samovšečen ksiht, ki se je še kar smehljal. In še preden bi lepotec odreagiral je pognala koleno v njegove hlače in mu roko zvila na hrbet. Potem je stopila na prste in mu šepnila: »Nisem cipa!« In takrat je popustila, da je lahko udaril nazaj. Da se je lahko začel pretep v katerem je sprostila vso jezo. Pretep, ki je bil tako goreč, da sploh ni pazila na krilo, ki se je vsake toliko nevarno dvignilo.

____________________________

Ojla, dragi moji sončki!:sun_with_face:
Minilo je sedem dni od objave drugega dela Vročekrvne in kot sem si zadala - in tudi obljubila - je tukaj tretji del. :grin:
Ta del posvečam *i*Wonder Woman*i*! *i*Hvala, ker si in, ker mi dovoliš, da sem tvoja največja oboževalka. *i*:sparkling_heart:
Hvala *i*Sladkorčku, Wonder Woman*i* (še enkrat ;)), *i*Blank*i* (ki je svoj komentar sicer izbrisala, a sem ga videla in prebrala) in *i*muci Zajči.*i* Hvala, ker ste komentirale! Veliko mi pomeni!:kissing_closed_eyes:
Hvala *i*vsem ostalim*i*, ki so srček obarvali rdeče/roza ali samo prebrali. Hvala!:blush::hugging:
Držim pesti in upam, da vam bo tudi ta del všeč. :fist:
In, če vam bo nekem čudnem naključju res všeč se ne bom branila rdeče/roza obaravnega srčka in komentarja.:blush: Nikoli!:wink:
Xoxo, :kiss:
JustLilly