3. POGLAVJE: Ujeta v kabini
2. del


Kakor sem pričakovala, so se odprla vrata kopalnice. Nekdo je vstopil, njegovi koraki mi niso bili znani. Slišala sem korake na ploščicah, ki so se nadaljevali in nadaljevali, kot bi oseba hodila v krogu. Končno sem prepoznala šumenje vode v umivalniku, nato brisanje rok v papirnato brisačo. Potem je zavladala tišina.

Je odšel? Nisem bila prepričana, a v kopalnici je bilo tiho že nekaj minut in takrat sem se končno opogumila. Odklenila sem vrata kabine in jih previdno odprla. S počasnimi gibi sem se odpravila k umivalnikom. Pogledala sem v prostor, ki je bil prazen. Oddahnila sem si. Skrajni čas je bil, da se vrnem v sobo, preden srečam še koga.

Obrnila sem se proti vratom in ugotovila, da nisem sama.

»Iliana? Kaj pa ti tukaj?«

Okamenela sem zaradi presenečenja. Tako na stežaj sem odprla usta, da sem mislila, da mi bo spodnja čeljust odpadla. Strmela sem v fanta pred sabo. Sanjam. Zatisnila sem solzne oči, a fant ni izginil, ko sem jih znova odprla. Nohte sem zarila v kožo, a me to ni zbudilo. Želela sem se udreti v tla in izginiti. On ne bi smel biti tukaj.

“Iliana,” je dahnil in me raziskoval s pogledom, “moj bog. Kaj se je-” Ni dokončal vprašanja. Počasi je zaprl zevajoča usta. Njegove oči so padle na tla. Čakala sem, da bi me ponovno pogledal, a se je zdelo, da bi raje za vedno strmel v dolgočasne ploščice kot se še kadarkoli zazrl vame.

Tresla sem se in se borila s solzami, ki so se želele osvoboditi in steči po mojem telesu na tla. Nisem vedela, ali naj stopim k njemu in tvegam, da me zlomi še stokrat bolj kot mi je lomil srce zdaj. Ni prenesel pogleda name, saj kdo pa je lahko? Misel na to, da me sam verjetno vidi v še slabši luči kot vidim sama sebe, me je zbadala v srce in mi poslala mravljince po hrbtu. Pogled se mi je začel megliti in vedela sem, da moram sesti preden se pred njim osramotim z izgubo zavesti.

Zakaj se ni premikal? Kot kip je stal na mestu in oči ni premaknil s tal. Ni govoril, ni se premikal. To me je pokončalo.

Stekla sem nazaj v straniščno kabino in za seboj s treskom zaprla. Zaprla sem pokrov školjke in sedla nanj. Obraz sem zakopala v dlani in ugriznila v pest, da bi ustavila jok. Ni me smel slišati jokati. Ni smel vedeti, da sem tu. Ni me smel videti. Nikakor.

Kljub upom, da me bo pustil samo, sem zaslišala njegove počasne korake, ki so prišli vse do vrat kabine. Na tla je padla njegova senca in lahko sem slišala njegovo dihanje, ki je odmevalo po kopalnici kot zvon.

“Iliana,” je začel in globoko dihal. “Moraš me poslušati.”

Hlipala sem kot šibka žival.

“Iliana.” Prijel je za kljuko, a je ni mogel premakniti zaradi zapaha. Tresla sem se od strahu. Sem res zapahnila vrata? Prosim, prosim, prosim, prosim. “Veš, da ti želim le pomagati.”

Ne. Ni bilo res.

“Vem, da te je strah. In da si ujeta tukaj. Da si vse izgubila. Da nikomur ne zaupaš. Jaz to vem.”

Ničesar ni vedel. Same neresnice.

“Vem, Iliana.”

“Pojdi stran,” sem dahnila.

“Vem pa zato, ker si nekoč to zaupala meni. V tem sva bila skupaj, se spomniš?”

V tem sva bila skupaj. Zvenelo je znano in skoraj mu je verjela. Majala je z glavo in si brisala solze, ki so znova prihajale.

“Skozi temino sva bredla z roko v roki, se spomniš?”

Z roko v roki.

“Per aspera ad astra sva krvavela z enotno krvjo.”

Skozi trnje do zvezd.

“Nož sva zarila drug drugemu v srce.”

Drug drugemu v srce.

“Kako si to pozabila, Iliana? Vse spomine? Vse misli, ki sva jih delila?”

Spomine.

“Nisem,” sem tiho odgovorila.

“Vem, da nisi. Vem.”

“Zakaj si tukaj?” sem vprašala.

Zavzdihnil je. “Ne morem ti povedati, če te ne vidim in če ti ne vidiš mene. Moram uzreti tvojo žalost v očeh, da ti lahko zaupam.”

Zgrabila me je panika. Kako lahko vem, da njegove besede niso le ukana? Kako sem lahko povsem prepričana, da me njegov odgovor ne bo spravil v jok? Zatisnila sem oči in videla njegov šokiran obraz še pred minuto, ko me je prvič videl po dolgem času. Nisem mu mogla zameriti. Vsaj zmerjal me ni kot drugi.

“Prosim,” je šepnil in v njegovem prosečem glasu sem zaznala iskrico, ki me je požgečkala v ušesu na način, ki ni bil neprijeten. “Mislim, da sem edini, ki bi mu lahko nekoč spet zaupala. Tudi če to pomeni tisočletja.”

Čeprav me je v prsih razžiralo, si nisem mogla pomagati, da ne bi stegnila tresoče roke in odprla zapaha, ki je glasno zaškripal ob premiku. Zajela sem sapo, ko se je kljuka premaknila in so se vrata počasi odprla. Noge sem skrčila na zaprti straniščni školjki in objela kolena ter upala na najboljše.

Stopil je med vrata majhne kabine in zrl v tla. Ko sem že mislila, da me ne bo nikdar več pogledal, je počasi dvignil glavo. Strmel je vame, a tokrat ne v moje bolno telo, temveč naravnost v moje oči, ki jih ni zapustil. Pogled sem mu vračala. Nekje globoko v sebi me je tih glas opominjal, da sem njegove barvite oči kljub izdaji pogrešala. Svetile so se v rjavi, zlati in modri barvi, kot sonce na nebu. Njegov obraz je bil mrk, le oči so se blago smejale v pozdrav.

“Iliana,” je rekel. Spomnila sem se, ko mi je nekoč rekel, da rad izgovarja moje ime. Nikdar ni povedal, zakaj. “Prišel sem.”

“Prišel si.”

“Prišel sem.”

“Ampak zakaj?”

Stopil je v kabino in za sabo zaprl vrata, ne da bi prekinil očesni stik. “Zaradi Tine.”




************

okejjj guys zgodba je nazaj. točno 3 mesece je od prejšnjega dela, kar je absoluten poraz, ampak obljubim, da bom malo več objavljala. upam, da kdo še sploh spremlja tole zgodbo.
vglavnem jahh upam da je vse okej pri vas pa da pomlad vpliva na počutje pozitivno :)
bye <3
-fleurdesia