2. POGLAVJE: Celica na koncu hodnika
4. del





»Kaj naj bi to pomenilo?« je vprašala z zategnjenim glasom in njen ton me je presenetil. Dobro je vedela, kaj sem mislila. Le na vsak način je hotela, da rečem na glas. Silila me je v to, česar sama ne bi naredila. Zmeraj. Stiskalo me je v prsih, saj se pogovoru nikoli nisem znala izogniti.

Minilo je nekaj minut tišine, bile so napete in neprijetne, a sem zdržala, saj me nadaljevanje zoprnega pogovora ni prav nič veselilo. Raje bi bila v tišini sama in ne s Heli, ki je strmela vame, a bilo je boljše kot govorjenje. Nisem je gledala v oči, saj bi me to verjetno – skoraj zagotovo – zlomilo. Počasi sem se topila od vročine v njenih očeh.

»Nisi iskrena z mano,« je dejala na način, da bi lahko bila trditev ali vprašanje.

»Sem,« sem želela biti odločna, a zvenela kot tiha miš.

»Ne dovolj.«

»Povedala sem ti, kar vem.«

»Ja, res si. Ampak jaz od tebe ne zahtevam odgovorov, ki bi bili meni všeč, temveč golo resnico. Tudi če ni prijetna. Zate sem tukaj, da ti pomagam. Zato mi lahko poveš, kaj te teži.«

»Lahko?«

… ali moram?

»Ja, Ila, lahko.« Stegnila je roko proti meni in čakala, da se je dotaknem, a tega giba nisem storila. Počasi jo je umaknila in tiho vzdihnila.

»Utrujena sem,« sem priznala. Bilo je res, saj sem bila vedno utrujena, a to sem rekla, da bi me pustila samo. Upala sem, da bo delovalo.

»Vem, da si.« Oddahnila sem si, a že v naslednjem trenutku so sledile besede: »Ampak preden greš počivat, moraš nekaj pojesti.«

»Z-zakaj?«

Vstala je in stopila bližje, ni pa sedla na posteljo. Prijela me je za ramo in pogledala v oči. »Kdaj si nazadnje jedla?«

Nisem imela odgovora, saj nisem vedela. Poskusila sem se spomniti. V hodniku pod zemljo sem preživela pol noči, drugo polovico pa se s Tino vozili. Pred tem … Bolj kot sem razmišljala, bolj napeta sem postajala. Heli mi je postavila preveč vprašanj in to je bilo najtežje.

»M-mogoče … zjutraj? Ne, včeraj … ampak mislim, da ... nisem prepričana, ampak-» Ustavil me je strog pogled v temno rjavih očeh, ki so bleščale s pomilovanjem in … strahom? Dlje kot sem gledala v njih, bolj neprivoščljive so se zdele, a verjetno se mi je že bledlo.

»Ila.«

Pogledala sem vstran. Zlezla sem višje na posteljo, čisto ob steno in se s hrbtom zaletela vanjo, ob čemer se mi je rahlo zvrtelo v glavi. Heliina roka, ki je pred počivala na moji rami, je padla ob njeno telo. Kolena sem skrčila in jih potegnila k sebi. Ko sem videla, da imam obute čevlje, me je zmrazilo, saj niso spadali na posteljo. Hitro sem jih potegnila z nog in vrgla na drug konec sobe. Z rokami sem objela kolena.

»Ila.« Zakaj je tolikokrat rekla moje ime? »Moraš jesti.«

»Kosilo je čez dve uri,« sem zamrmrala nazaj.

»Ja, dve uri. Morda kasneje. Tako dolgo ne moreš čakati.«

»Lahko.«

»Ne, ne moreš.«

Ko sem zaznala, da je njena sprememba v glasu vedno opaznejša in da postaja vedno manj usmiljen in mil, nisem več želela odgovoriti.

»Kolikor te poznam, nisi jedla že nekaj dni, Ila.«

Ne poznaš me. »Ne poznaš me.«

»Pa te.« Napetost v zraku bi lahko rezala, dokler je ni prekinil Heliin vzdih, ki je ozračje nekoliko umiril. »Poslušaj. Skozi to sva šli že neštetokrat. Če nisem s tabo, da bi te opomnila jesti, to ne pomeni, da ne moreš jesti sama od sebe.« Povzdignila je glas, kar je v meni povzročilo presenečenje, a v večini jezo. »Dva dni si bila pri zdravniku in kdove, kje še, ker mi mimogrede še nisi prav ničesar zaupala, in v tem času bi kot normalen človek morala pojesti … vsaj šest obrokov!« Pred mene je dvignila šest prstov in obračala dlani, kot bi otroku prikazovala, koliko je tri plus tri. Normalen človek. Pravkar ti je rekla, da nisi normalna. Kot, da tega že prej nisem vedela. Ampak nikdar mi še tega ni potrdila dobesedno. »Šest, sonce zlato! Če je Tini kaj mar zate, te je verjetno na to vsaj enkrat spomnila, ampak očitno ne dovolj, da bi jo upoštevala. Spet si omedlela. Dvakrat. Dvakrat v petih minutah! Se zavedaš, kako kritično je stanje pri tebi?«

Zadnje vprašanje je bilo verjetno šala, saj ni bilo dvoma, da se ne bi zavedala. V obraz mi je to bilo povedano skoraj vsak dan zadnjih pet let. Zdravniki, sorodniki, učitelji in zdaj vzgojitelji v Domu so mi napisali celo potrdila o mojem slabem fizičnem in mentalnem zdravju. Vsi so poskušali najti načine, kako bi položaj izboljšali, a vsi so imeli šibko točko na enakem področju. Niso imeli lastnih izkušenj, zato so ob neučinkovitosti njihovih poskusov postali nepotrpežljivi in celo nasilni. Kar ni pomagalo. Pomagali so slabše kot sem poskušala pomagati sebi. In čez čas so vsi po vrsti obupali. Skoraj vedno so bile njihove zadnje besede: »Nepoboljšljiva si.« Res sem bila.

»Pridi.« Zgrabila me je za roko in potegnila s postelje. Nisem se mogla upreti, saj je bila vsaj trikrat močnejša. Zgrabila sem rob postelje, a tudi to ni pomagalo. Postavila me je na trdna tla in grobo držala za roke. Nisem se mogla izmuzniti, čeprav sem se trudila na vso moč. Kaj ji je bilo? Prvič, odkar sva se poznali, me je postalo strah v njeni bližini.

»Kaj počneš?«

»Obuj si čevlje,« je ukazala.

»Zak- ne.«

»Obuj si čevlje.« Strog pogled me je strašil. Zaupala sem ji. Nikdar me ne bi udarila. Lahko sem se ji upirala, ni me smelo biti strah. Ne bi mi storila žalega, vem, da mi ne bi. Kako si lahko tako prepričana? Heli, poznam jo … Jo res? Heli, ki si jo poznala, ti nikoli ne bi boleče stiskala zapestij in te grobo držala pri sebi. Kako ji lahko zaupaš? Res ji nisem mogla. »Zdaj.«

Srce mi je udarjalo v prsih kot ponorelo. Spustila me je in hitro sem si nataknila čevlje. Vsa sem se tresla, česar nisem mogla ustaviti. Bilo me je grozno sram, saj je Heli vedela skoraj vse o meni in zdaj je videla, da se bojim tudi nje. Hitro sem jo pogledala in videla, da pri njej ne bo več usmiljenja. »Heli?« Moj glas je bil tišji kot kadarkoli, a sem vedela, da me je slišala.

»Šli bova v jedilnico in ti našli nekaj za v usta.«

»Nisem lačna.«

»Seveda si. Zdaj pa vstani in pridi, ne bom te nesla.« Stopila je do vrat in jih odprla. Pogledala je k meni in pomignila z glavo, naj ji sledim. Nisem ji. Nisem se premaknila z mesta, kjer sem stala kot kip. Počasi sem odkimala, na kar je odgovorila z dvignjeno obrvjo. Ponovno sem odkimala in stopila korak nazaj. Začela se mi je približevati, zato sem se pomaknila povsem do stene, vse do knjižne police, v katero sem se s treskom zaletela. V hrbtu me je zapekla bolečina, omara za mano pa se je zamajala. Čutila sem, kako se je nekaj na njej premaknilo, in že v naslednjem trenutku je težek latinski slovar priletel na tla z glasnim treskom, ob katerem me je zaskrbelo, da se je knjiga poškodovala.

Strmela sem v tla in v sobi je nastopila tišina. Pogledovala sem od Heli do slovarja, ne vedoč, kaj narediti. Padec je bil kot prelom v dogajanju, kot premor v prepiru. Heli je strmela v prazno. Najine misli so bile enake: Preglasni sva.

Kot pričakovano sva zaslišali hitre korake s hodnika. Pred vrati se je prikazal majhen deček nagajivega obraza in z odprtimi usti zazijal v Heli. Navihano se je nasmehnil in v hodnik zaklical: »Heli ni v sobi!« Pokazal nama je jezik in stekel po hodniku, od koder je prišel.

Heli je stisnila zobe in zamrmrala »Miha,« nato pa stekla za njim. Ostala sem sama. Končno sem lahko zadihala.

Stekla sem do vrat, se naslonila na kljuko in jih hitro zaprla. S hrbtom sem se naslonila na njih in počasi spolzela na tla. Misli so kričale name. Nisi pričakovala, v kakšno pošast se lahko spremeni Heli. Je sploh bila tvoja prijateljica?

Želela me je zvleči v jedilnico in me prisiliti, da bi jedla, kar je bilo prepovedano. Zdaj je bil čas, da vsi ostanemo v sobah in se učimo ali počivamo. A ona me je na vsak način želela spraviti v težave. Vedela je, da nimam dovolj moči in energije, saj nisem zmogla niti stati, in ona se je odločila, da bo postala tako kruta, da me prilili preteči celotno stavbo. Kaj ji je bilo? Kaj je bilo meni?

Obraz sem zakopala v dlani, ki sem jih naslonila na kolena. Končno sem bila sama v svoji celici, a nikoli v štirih letih bivanja se še nisem počutila tako osamljeno.