*pod*2. POGLAVJE*pod*
Jurij se začne tresti.
Ustrašim se, kot vedno.
Hitro si slečem pulover in ga podstavim pod njegovo glavo.
"Dihaj počasi, umirjeno," slišim nežen glas njegove mame, ki mi je pred šestimi leti govorila, kako naj se odzovem v takih primerih. Takrat sem jo samo gledala in prikimavala, saj me je bilo strah. Strah me je bilo nje in Jurija. Strah me je bilo, da bi se to zgodilo, ko bi bila z njim.
Jurija nežno obrnem na bok, glavo navzdol.
Na svojih rokah opazim kri. Zelo se ustrašim, potem pa opazim, da si je samo malo odrgnil komolec.
Gledam na temno modro uro na svoji roki, ki mi jo je teta podarila za deseti rojstni dan. Mine minuta. Ozrem se nakrog. Ljudje bulijo v naju, ampak se nihče ne ustavi in pomaga. Le hodijo mimo in obračajo glave, dokler ne zavijejo v eno od ulic. Kako so lahko taki.
Minili sta dve minuti, Jurij se še vedno trese.
"Ostani mirna, ne paničari, hitro bo minilo, vse bo v redu," si neprestano ponavljam v glavi. Z eno roko držim Jurija, v drugi pa imam papirček, za vsak primer. Odkar sem se začla družiti z njim, vedno nosim s sabo en paketek papirčkov, saj nikoli ne vem, ali jih bom v takih primerih potrebovala.
Spet pogledam na uro, minile so že tri minute in dvaindvajset sekund. Postajam vedno bolj živčna. Kaj če je to en od tistih napadov, ki so lahko tudi smrtni? Iz žepa stare trenirke povlečem telefon. Prižgem ga in začnem tipkati kodo za vstop. Roke se mi tako tresejo, da preprosto ne zmorem. *i*Poskusite ponovno*i*.
Potem pa začutim, da se moja roka, ki leži na Juriju, neha tresti. Telefon spustim na tla in pogledam Jurija. Počasi dvigne glavo. Na njegovem obrazu opazim prestrašen izraz.
"Ajda...Kje sem...Kaj se je zgodilo..." zamomlja. Sklonim se in ga nežno objamem. "Samo da je vse v redu," pomirim bolj sebe kot njega. Primem ga pod hrbtom in se mu pomagam usesti. Podam mu svojo flašo vode: "Naredi vsaj požirek." Jurij se potrudi in me uboga.
"Pridi, spraviva te domov," mu rečem. Pomagam mu vstati, previdno, počasi. Poberem svoj pulover. Primem ga pod roko in skupaj počasi začneva hoditi.
"Po napadu naj najprej malo posedi, potem pa lahko začne hoditi. Ampak zelo počasi in pazljivo, da se kaj ne zgodi," si v glavi ponavjam besede njegove mame.
Skoraj sva že pred vrati našega bloka, ko Jurij vpraša: " A sem imel spet epileptični napad?"
Nočem odgovoriti, saj vem da težko sliši, da se mu je spet to zgodilo.
"Ja, ampak si se samo tresel, ni bilo nič hujšega," ga probam vsaj približno pomiriti.
Čutim, kako se počuti. Ne morem si predstavljati, da bi se meni to dogajalo. Ležiš na cesti, treseš se, vsi bulijo vate. Ob tej misli mi gre skoraj na jok. Na jok mi gre, saj ni pravično, da se veliko ljudem dogajajo take in še veliko hujše stvari. Na jok mi gre, ker nihče nima dovolj sočutja in poguma, da bi v takih situacijah prišel, pomagal ali vsaj vprašal, če je vse v redu.
Ko z Jurijem prideva do tretjega nadstropja, vzamem iz žepa ključe in odklenem naše stanovanje. Zdaj, ko je sestra šla študirat v Prago, je stanovanje popoldan velikokrat prano, saj oče vedno uči popoldne mama je velikokrat dežurna v bolnišnici.
Jurija posedem na kavč, jaz pa odhitim v kopalnico po gazo in razkužilo za rane.
"Malo si se popraskal po komolcu," zakličem, medtem ko iščem razkužilo.
Ko se vrnem v dnevno sobo, Jurij mirno sedi in prebira očetovo glasbeno revijo, ki izhaja vsak mesec.
"Vidim, da si že bolje," mu rečem in se mu nasmehnem. Nasmeha mi ne vrne, saj je preveč zatopljen v revijo.
Jurij obožuje mojega očeta, saj uči kitaro na glasbeni šoli, Jurij pa se tudi uči kitaro in je čisto nor nanjo. Rada ga poslušam, kako poje in zraven brenka akorde.
Previdno ga primem za roko in začnem čistiti rano. Ko jo očistim, čez lepo prilepim gazo.
"Hvala Ajda," reče Jurij.
"Pridi, greva do tvoje mame," odvrnem.
Jurij in jaz živiva v istem bloku, le da jaz v tretjem in on v petem nadstropju.
Ko prideva do njegovih vrat, najprej potrkam in nato jih odprem. "Živjo!" zakličem.
Zaslišim hitre drsljaje copat.
Jurijeva mama pride in me vpraša: "Živjo, kako si ljubica?"
Na vprašanje ne odgovorim, saj Jurijeva mama pogleda svojega sina in naenkrat otrpne ter zajeclja: "A...a...je..."
"Ja, spet je imel epileptični napad."