Dobro jutro, dober dan. Irma tu, še enkrat objavljam tole? Zakaj? Prvič, ker mi naslov ni več všeč in drugič, ker sem končno spisala tretji del in se zdaj nihče več ne spomne drugega in prvega. ;)

----------------------------------------------------------------------------------------------------

Še vedno se je spomnim z informativnih dni, ko so jo na glavni prireditvi na delu z jeziki vprašali, zakaj se uči italijanščine in je začela pripovedovati zgodbo o savojski kraljici Margeriti in kako je bila pica poimenovana po njej. Enkrat si je namreč plemkinja zaželela poskusiti hrano revnejših in je naročila preprosto pico s pelati, baziliko in mocarelo. Elegantno in simpatično je povezala ljubezen do italijanske hrane in rimskega imperija, čeprav je bila kraljica pravzaprav Margerita več kot tisočletje mlajša od Cezarja. Seveda tega nisem vedel, dokler nisem vpisal v Google, ko sem prišel domov.

Tisti dan sem jo videl še enkrat. Na hodniku je stlačena v z zvončki okrancljano orientalsko obleko delila majhne brošure za gledališko predstavo z naslovom Saloma. Veselo se je smehljala vsem, ki so prišli mimo in me spominjala na tiste človeške kipe, ki včasih pozirajo ob kakšni turistični obali. Manjkala ji je le še ruta za drobiž pod nogami. Pozdravil jo je skoraj vsak mladostnik v puloverju Strunjanske gimnazije, ona pa je mahala nazaj s čudno kretnjo in svoje poglede vračala nazaj k obiskovalcem.

Ko sem stopil mimo, sem bil na vrsti jaz, čeprav to ni bil moj prvoten namen. Najprej nisem dojel, da sploh govori z mano.

»Ti kaj pomagam?« je vprašala v zadnjem poskusu, da bi pritegnila mojo pozornost. Bor mi je kasneje povedal, da me je že prej poskusila ogovoriti, ampak sem preveč sanjal, da bi jo slišal. To se mi pogosto zgodi.

»Kaj?«

Z roko si je pokrila usta in odkimala sama sebi. Njeni nohti so bili smaragdno zelene barve, čeprav se je lak že krušil dol z njih. »Oprosti, tole je zvenelo tako nesramno. Izgubljen zgledaš, zato sprašujem.«

»Aja, ne, samo zamislil sem se,« sem ji pojasnil, ona pa se je nasmehnila in skomignila z rameni. Nagnila je glavo ter ne pogledala postrani s tistimi mahovo zelenimi očmi, v katerih so rasli gozdovi. V roke mi je potisnila letak in zamrmrala: "Vzemi tole, plačajo mi pet centov za vsakega, ki ga razdelim."

"Res?" sem vprašal in zmedeno privzdignil obrvi. Včasih težko hitro ugotovim, da mi nekdo v šali laže.

"Ne bodi smešen," se je zasmejala, jaz pa sem čutil, da mi lica obliva rdečica. Skril sem obraz tako, da sem svoj pogled usmeril v letak, ki sem ga mečkal v dlaneh.

"Zanimiva platnica," sem dejal, ko sem na belem papirju zagledal preprost obris krožnika in človeške glave na njem.

"Vem," je vsa nasmejana skorajda vzkliknila in strmela v moje roke, kakor da bi v njih nosil dojenčka in ne na pol zloženega lista papirja. "Wildovo Salomo igramo," je pojasnila, kakor da je meni kot devetošolcu, za katerega je bil višek literature Gospodar prstanov, to kaj pomenilo. "Posebej smo naročili gilijotino zanjo. Takšno z poševnim rezilom, da bo Tadej manj trpel, ko mu jo bo rabelj spustil na vrat."

"Kaj?"

"Zabaven si, pridi naslednje leto," je bilo njeno edino pojasnilo. Pozornost je posvetila neki dijakinji, ki ji je divje mahala z drugega konca hodnika.

"Na predstavo?"

"Ne, na šolo!" je še zaklicala, preden jo je pogoltnila množica.