In res sem prišel. Čez sedem mesecev sem izgubljen stal na hodnikih strunjanske gimnazije. Pripovedoval bi vam, kako sem se izgubil, ko sem iskal fizikalni laboratorij in kako sem spoznal prvega prijatelja, s katerim se še danes druživa tudi izven pouka, ampak za to zgodbo to menda ni tako pomembno.

Navsezadnje ste namreč verjetno tu, da bi slišali o njej, mar ne?

Dobivala sva se na hodnikih. Tako se tega rad spominjam, čeprav je napihnjeno. Dobivale so se namreč zgolj najine oči. Prvič sem jo po informativnih dneh in nekaj obupno detajliranih analizah šolske galerije na spletni strani videl, ko sem čakal na pouk pred učilnico za kemijo na eni tistih zguljenih klopi, na katerih se pred začetkom pouka božajo novi pari. Zanima me, če se klop kdaj počuti enako, kot se jaz, ko gledam Tinkaro in Ožbeja.

Stopila je skozi vrata in bila je videti ... drugačna. Morda je bila le drugačna od ideala, ki sem si ga ustvaril v svoji glavi in ki sem ga videl na informativcih, ko je laskala mojim očem v obleki moje najljubše barve. Tudi dolge kodre je posekala. Ti so mi bili mogoče zdaj bolj všeč, saj niso več spominjali na Jakcov čudežni fižol. In ne razumite me narobe, ostalo mi ni bilo nič kaj manj všeč. Poznate tisti občutek, ko greste k frizerju in vam odstriže pol las, potem pa s cmokom v grlu zadržujete solze, ko se pogledate v ogledalo? Običajno na koncu vzljubite novo pričesko, vsaj jaz jo. Tako nekako sem se počutil ob pogledu nanjo. Bolj kot sem jo gledal, več metuljčkov se je prebilo vanjo. Kako sploh pridejo tja noter? In kako izgledajo? Moji so zagotovo modrini, ki se ujemajo z njeno obleko.

Še vedno se spomnim, kaj je imela takrat oblečeno. Njena majica in čevlji so bili olivno zeleni, presekal pa jih je kontrast navadnih modrih kavbojk. Pod ramo je nosila usnjeno torbo z zvezki, če pa si se s pogledom premaknil naprej po sklepih, si na roki zagledal tri zapestnice. Ostalega nisem uspel sprocesirati.

Ošinila je moje oči in to je bilo to. Nato se je v spremstvu sošolcev odpravila na drug konec hodnika. Ne vem, kaj sem pričakoval. Katarzo ali katastrofo, mogoče evforijo? Nič od tega ni bilo. Upal sem, da me bo vsaj pozdravila, ali kako drugače nakazala, da se me spomni. Takrat sem si mislil, da se je zaradi naglice samo delala, da me ne pozna. Zdaj vem, da se ona tega ne spomni. Tudi prvega srečanja se ne. Niti tretjega, niti desetega.

Drugih zato ne bom omenjal. Raje bi vam prihranil čas do takrat, ko vse postane relevantno bolj ali manj tudi zanjo. Čeprav dvomim, da sem bil jaz kadarkoli kdo, ki bi ga imela za relevantnega v njeni glavi.

Takoj po božičnih počitnicah so šolo poplavili letaki, ki so dijake vabili na avdicijo za Romea in Julijo. Kako prikladno.