Policista sta stopila naprej in jo prijela. Ni se upirala. Le z grozo v očeh je strmela vame, jaz pa sem odmaknil pogled. Bil sem jezen. Jezen, ker me je hotela spraviti v svoje spletke. Jezen, ker je skoraj zadavila Alino. In jezen, ker sem nocoj imel načrte, ki jih je preprečila s svojimi dejanji. Vendar večera še vedno ni bilo konec.
“Ian, prosim,” je ponovno zastokala. Zdela se mi je obupana. Naj bo. Bo že plačala svojo ceno, ki jo je postavila.
Uperil sem vanjo svoj pogled.
“Kasneje se ti pridružim na postaji samo zato, da se pogovoriva,” sem odvrnil. “In tega, kar si storila, ti ne bom nikoli oprostil.”
Zastokala je. Jezno sem jo še zadnjič premeril, nato pa odšel do Linde, ki me je opazovala s svojimi očmi. Bilo mi je jasno, kaj sem začutil, ko sem mislil ... da je Alina mrtva. Mogoče sem nor, ampak ... Sedaj vem, da bi bil rad z njo. Pravzaprav bi poskusil jo imeti ob sebi in hkrati poskrbeti za to, da bi lahko bila ženska, ki bi jo imel rad ob sebi.
“Alina bo v redu,” je rekla Linda. “Oprosti, Ian, mislila sem, da je mrtva in ...” Utišal sem jo s svojim pogledom.
“Raje mi povej Alinin naslov,” sem rekel.
Sumničavo me je premerila.
“Zakaj?”
“Ker se bom kasneje oglasil pri njej,” sem rekel. “Hočem se pogovoriti z njo, ko bom opravil z Nikki.”
Linda me je skesano pogledala.
“Načrt je bil moj, da te povabim. Ne bodi jezen nanjo,” je dejala. Zavzdihnil sem. Mar se res tako vidi, kako je nisem maral?
“Alini ne bom skrivil niti lasu z glave,” sem odvrnil. “Vendar bi želel govoriti z njo, če nimaš nič proti, Linda.”
Obotavljala se je, nato pa je počasi prikimala. Povedala mi je njen naslov. Zahvalil sem se ji, nato pa zapustil njeno hišo. Bil sem prepričan, da bo pristala na moj načrt. Čeprav se je zapletlo z Nikki, sem upal, da bo pristala na ponudbo. Vendar mojega načrta ji ne bom povedal, dokler se ne bova pogovorila. O vsem, kar je njena obsedenost z menoj povzročila. Odločen sem bil, da tokrat končam tole njeno obsedenost s tem, da začuti nekaj, kar je tlelo tudi v meni. Mogoče bo tako ugotovila, če so njena čustva zares tako močna ... Dvomil sem, da niso, saj mi je poljub z njo marsikaj povedal.
Nikki sem našel na policijski postaji, kjer je z razmršenimi lasmi sedela za mizo in obupano strmela vanjo.
“Nikki?” sem jo poklical.
Dvignila je pogled in me obupano pogledala.
“Ian,” je šepnila.
Za trenutek sem strmel vanjo.
“Zakaj si to storila?” sem vprašal.
Nikki je zavzdihnila. Očitno je vedela, da govorim o Alini. Kljub vsemu ... Pretiravala je. Alina me na zabavi ni ogrožala. Poljubil sem jo in tista nedolžen poljub, ki mi ga je vrnila, je jasno dokazoval, da mi ni hotela ničesar slabega.
“Bila sem jezna,” je odgovorila.
“Tako jezna, da si jo skoraj zadavila?” sem jo pobaral. “Se zavedaš, kaj si storila? Alino sem oživljal.”
Prhnila je.
“Rekel si je, da je ne maraš,” me je opomnila.
Jezno sem stisnil ustnice. To sem res rekel. Dolgo nazaj ... Preden sem jo skrivaj pričel občudovati. In ko sem jo pred dobro uro in pol poljubil, se je v meni nekaj prebudilo. Nekaj, kar si nisem znal razložiti.
“To sem res rekel. Ni pa bilo potrebno narediti takšne scene, Nikki. Ničesar narobe ni naredila. In ravno zato sem se odločil, da bom tej norosti naredil konec,” sem premišljeno odvrnil. Premerila me je s pogledom. Vedel sem, da jo bom prizadel. Bilo pa mi je tudi vseeno, saj je moje telo hrepelo po nečem novem, po adrenalinu, ki bi mi ga lahko ponudila le Alina.
“Kako to misliš?” je vprašala. Obup v njenih očeh mi je povedal, da še ni bila pripravljena na najin razhod.
“Preprosto. Midva sva končala,” sem pojasnil.