Naslednje jutro Abby že po prvih desetih minutah ve, da nekaj ni v redu.

Ne zato, ker bi ji kdo kaj rekel.

Ampak zato, ker vsi nenavadno hitro umaknejo pogled, ko gre mimo.

Kot da nekaj vedo.

Nekaj, česar ona ne.

»Mia,« tiho reče med hojo proti omaricam.

»Mhm?«

»Zakaj me vsi gledajo?«

Mia pogleda okoli.

»...Čakaj.«

Tudi ona opazi.

Šepetanje.

Poglede.

Telefone.

»To mi ni všeč.«

Abby začuti cmok v grlu.

»Meni tudi ne.«

Takrat mimo njiju priteče Erik.

Prvič, odkar ga poznata, se ne smeji.

»Kje je Trevor?«

Abby ga zmedeno pogleda.

»Ne vem. Zakaj?«

Erik pogoltne slino.

»Ker ga iščem že deset minut.«

»Kaj se dogaja?«

Erik pogleda proti hodniku.

»Nekdo je objavil eno fotko.«

Abby otrpne.

»Kakšno fotko?«

Erik ne odgovori.

Samo iz žepa potegne telefon.

»Ne glej.«

Abby ga vzame iz njegove roke.

Na zaslonu je fotografija.

Ona in Trevor.

Posneta skozi okno učilnice.

Na njej je videti, kot da se poljubljata.

V resnici...

...se sploh nista.

Fotografija je ujeta pod takim kotom, da izgleda drugače.

Nad njo pa velik napis:

**"Šolski parček spet ne more brez tega :joy:"**

Objava ima že ogromno ogledov.

Komentarji se množijo.

*"A nimata doma?"*

*"To je že cringe."*

*"Sedmi razred pa že mislita, da sta poročena."*

Abby začuti, kako ji postane slabo.

»Kdo je to objavil?«

Erik stisne ustnice.

»Fake profil.«

Mia pogleda zaslon.

»Ne...«

Abby hitro vrne telefon.

Roke se ji tresejo.

»Jaz grem.«

»Abby!«

Ampak je že odšla.

---

Trevor jo najde na zadnjem stopnišču.

Sedi na tleh.

Kolena ima pokrčena.

Telefon drži v rokah, ampak ekran je ugasnjen.

»Hej.«

Ne pogleda ga.

»Si videla?«

Pokima.

Tišina.

Trevor sede poleg nje.

»To ni res.«

»Vem.«

»Nisem jaz.«

»Vem.«

»Abby...«

Prvič ga pogleda.

Oči ima rdeče.

»Ampak vsi drugi ne vedo.«

Trevor ne reče nič.

Ker nima odgovora.

---

Ob koncu druge ure po šoli zakroži še ena govorica.

Tokrat še hujša.

Da je Abby tista, ki je poslala fotografijo.

Da si je želela pozornosti.

Ko Mia to sliši, skoraj eksplodira.

»A STE VI NORMALNI?!« zakriči sredi hodnika.

Vsi utihnejo.

»Res mislite, da bi Abby to naredila?«

Nihče ne odgovori.

Takrat se zasliši nov glas.

»Jaz vem, kdo je.«

Vsi se obrnejo.

Lara.

Stopi naprej.

Mirno.

»Vem, kdo vodi ta profil.«

Abby otrpne.

Trevor se namršči.

»Kdo?«

Lara pogleda naravnost v Abby.

»Če hočeta izvedeti...«

Nasmehne se.

»...bosta morala najprej meni nekaj povedati.«

»Kaj?« vpraša Trevor.

Lara prekriža roke.

»Hočem resnico.«

»Kakšno resnico?«

»Kako dolgo sta bila skupaj, preden je to izvedela šola?«

Na hodniku nastane popolna tišina.

Abby in Trevor se spogledata.

Oba vesta, da če odgovorita, bo Lara dobila, kar želi.

Če ne odgovorita...

...mogoče nikoli ne bosta izvedela, kdo jima uničuje življenje.

In prvič, odkar sta skupaj, se med njima pojavi dvom.

Ne drug o drugem.

Ampak o tem, komu sploh še lahko zaupata.

---

»Ne bom ti ničesar povedala,« reče Abby končno, glas ji trepeta.

Lara rahlo nagne glavo.

»Torej je res.«

»Kaj?«

»Da nekaj skrivaš.«

Trevor stopi naprej.

»Pusti jo.«

Lara se zasmeje.

»A jo braniš? Zanimivo.«

Potem dvigne telefon.

»Ker jaz pa mislim, da bi vsi morali videti še nekaj.«

Abby se v trenutku napne.

»Ne.«

»Oh, ja.«

Lara pritisne na zaslon.

In začne brati na glas.

---

**“Trevor: ona ni nič posebnega, samo lažje jo je imeti zraven.”**

Abby zmrzne.

»Kaj...«

Lara drsi naprej.

---

**“Trevor: iskreno, Abby je malo preveč navezana, ampak je ok za zdaj.”**

Mia zadrži dih.

Erik se zgrozi.

Trevor pa pobledi.

»To ni... to nisem jaz...«

Lara ne neha.

---

**“Trevor: ne vem, zakaj vsi mislijo, da je to neka velika stvar. ona ni vredna vsega tega drame.”**

Tišina.

Popolna.

Težka.

Abby ne diha.

»Ne...« šepne.

»To ni res.«

Trevor se obrne k njej.

»Abby, prisežem, to nisem jaz!«

Ampak ona ga ne sliši več.

Samo gleda telefon.

In besede.

In občutek, kot da ji nekaj v prsih razpada.

»Zakaj...«

glas ji poči.

»Zakaj bi to rekel?«

»Nisem!«

»LAŽEŠ!«

Vsi se zdrznejo.

Abby stopi nazaj.

Roke ji drhtijo.

»Vsi to vidijo... vsi to berejo...«

»To ni res!« Trevor poskuša stopiti bližje.

Ampak Abby se umakne.

»Ne dotikaj se me.«

Tiho.

Ampak ostro.

Kot rez.

---

Nekaj v njej se zlomi.

Ne glasno.

Ne dramatično.

Samo... ugasne.

»Jaz...«

pogoltne solze.

»Jaz ne morem več.«

Trevor jo gleda, kot da se mu svet podira.

»Abby, prosim... poslušaj me...«

Ampak ona zmaje z glavo.

»Ne.«

»Ne bom.«

»Nič več.«

Obrne se.

In odide.

Hitro.

Kot da beži pred nečim, kar jo lovi od znotraj.

---

Kasneje tisti dan je ne najdejo nikjer.

Ne v razredu.

Ne na dvorišču.

Ne pri omaricah.

Samo Mia sedi na stopnicah in tiho reče:

»To ni samo drama več.«

Erik prikima.

»To je že nekaj drugega.«

Trevor pa stoji malo stran.

Gleda telefon.

Gleda lažne besede.

In prvič ne ve, kako naj dokaže resnico.

Ker Abby ga ne posluša več.

In nekaj v njej se je že začelo lomiti v tišini, ki je nihče ne zna ustaviti.



Naslednji dan.

V razredu je še vedno ista čudna napetost kot včeraj.

Abby še vedno ni v šoli.

Njena klop je še vedno prazna.

Telefon ima še vedno izklopljen.

Mia ga pogleda že desetič v petih minutah.

»To ni normalno…« reče čisto potiho.

Erik ne odgovori takoj.

»Mogoče je sam bolna,« poskusi, ampak se mu vidi, da niti sam ne verjame čist.

Trevor sedi dve vrsti zadaj.

Še vedno ne govori.

Še vedno ne gleda nikogar.

Samo v prazno, kot da je nekje drugje.

---

Do velikega odmora se govorice spet začnejo širiti.

Tokrat še hitreje.

»Ej, resno, Abby je baje v bolnici.«

»A dej no, to je fake…«

»Ne, res, jaz sem slišala, da je blo ful hudo.«

»Nehajte že, no!« se oglasi Mia, ko gre mimo.

»Nihče nič ne ve! Samo neki si zmišljujete!«

Ampak tokrat se nihče ne umakne.

Govorice so preglasne.

Preveč jih je.

Kot da jih ne moreš ustavit.

---

Trevor vse to sliši.

Tokrat ne vstane.

Samo stisne pesti, da mu pobelijo členki.

Erik ga opazi.

»Ej…«

Trevor komaj slišno reče:

»Tole mora nehat.«

»Vem,« reče Erik.

»Ne, ne veš,« odvrne Trevor in prvič zveni čist utrujen, ne več jezen. »Vsi samo govorijo, pa noben nič ne ve.«

---

Pri zadnji uri se vrata razreda naenkrat odprejo.

Vsi se obrnejo.

Razredničarka vstopi, ampak tokrat ni sama.

Za njo stoji Abby.

---

V razredu nastane totalna tišina.

Taka, da se sliši še dihanje.

Abby naredi korak naprej.

Videti je drugačna.

Obraz ima modrice in praske, kot da je komaj prišla k sebi.

Na rokah in vratu ima vidne rane, ki se še celijo.

Lasje so rahlo razmršeni, kot da se je samo na hitro uredila.

Ampak najbolj čudno je njen pogled.

Oči so steklene.

Prazne.

Kot da sploh ni tukaj.

Ne gleda razreda.

Ne gleda ljudi.

Samo… skozi njih.

---

Nekdo zadaj tiho izdihne:

»O moj bog…«

Mia se zastrmi.

»Abby…?«

Ampak Abby ne reagira.

Niti malo.

Samo stoji.

---

Razredničarka spregovori mirno, ampak resno.

»Abby je bila nekaj dni odsotna zaradi zdravstvenih razlogov.«

Pogleda po razredu.

»In zdaj je nazaj.«

Tišina.

Nihče ne ve, kaj naj sploh reče.

---

Trevor jo gleda.

Prvič po dolgem času se mu obraz čisto spremeni.

Ni več jezen.

Ni več hladen.

Samo… prestrašen.

Počasi vstane.

»Abby…« reče tiho.

Ampak Abby ne pogleda njega.

Ne pogleda nikogar.

Samo gre do svoje klopi in se usede.

In gleda v prazno.

Kot da je še vedno nekje drugje.