Ko se Abby usede, v razredu še vedno vlada popolna tišina.

Razredničarka začne razlagati snov, ampak skoraj nihče ne posluša.

Vsake toliko kdo pogleda proti Abby.

Ona pa samo zre v zvezek.

Ne napiše niti ene besede.

---

Petnajst minut kasneje se vrata učilnice tiho odprejo.

Trevor je že v razredu, na svojem mestu, ko se vrata odprejo in vstopi ravnateljica.

Ko stopi naprej, se za trenutek ustavi.

Njene oči se ustavijo na Abby.

Abby sedi mirno, ampak nekaj v njenem obrazu se spremeni.

To takoj opazi.

Abby stisne ustnice, kot da bi hotela zadržati solze.

Roke ji rahlo zatresejo.

Pogleda v klop, a je ne vidi več jasno.

Ravnateljica počasi stopi do Abby.

Razred je nenavadno tih.

»Abby…« reče tiho.

Abby ne odgovori.

Samo globoko vdihne, ampak izdih se ji zatakne.

Oči se ji napolnijo s solzami.

Ravnateljica stopi bližje.

»V redu je,« reče nežno. »Pojdi domov. Danes ne rabiš ostati tukaj.«

Abby za trenutek ne reagira.

Potem počasi pokima.

Vstane.

V razredu nihče ne reče ničesar.

Trevor jo gleda, a ne ve, kaj naj naredi.

Abby vzame svojo jopico in brez besed odide proti vratom.

Ko jih odpre, se za trenutek ustavi.

Ne pogleda nikogar.

Potem izgine na hodnik.

Vrata se tiho zaprejo.

---

V razredu ostane težka tišina.

Mia nervozno stisne roke v pest.

Erik pogleda proti Trevorju.

Trevor pa samo gleda v prazna vrata.

---

Naslednje jutro.

Po hodniku se spet širijo govorice.

»A bo danes prišla?«

»Ne vem.«

»Jaz sem slišal, da ja.«

»Pa saj ni res, kar govorijo, ne?«

»Nimam pojma.«

Takrat se vhodna vrata odprejo.

Vsi instinktivno pogledajo tja.

Abby.

Počasi stopa po hodniku.

Na podlahti ima bel povoj, ki kuka izpod rokava jopice.

Na čelu ima majhen obliž.

Videti je utrujena.

Ampak hodi z dvignjeno glavo.

Hodnik za nekaj sekund utihne.

Mia prva steče do nje.

»Ej...«

Za trenutek se ustavi.

»Lepo te je spet videt.«

Abby se prvič po dolgem času rahlo nasmehne.

»Tudi tebe.«

Erik pride takoj za Mio.

»Če bo kdo spet težil... povej.«

Abby pokima.

Takrat iz drugega konca hodnika pride Trevor.

Ustavi se nekaj metrov stran.

Ne želi je spraviti v neprijeten položaj pred vsemi.

Samo pogleda jo.

»Oj, Abby.«

Njegov glas je tih.

Iskren.

Abby ga pogleda.

Za trenutek se zdi, kot da ga sploh ne prepozna.

Kot da je samo nekdo v ozadju, nekdo nepomemben.

Nato pogleda mimo njega, čez njegovo ramo, proti omaricam.

.

Mia zmede pogled preusmeri med njima.

Trevor otrpne.

»Abby…« poskusi še enkrat, tišje.

Ampak Abby ga spet ignorira.

Kot da je zrak.

Kot da je duh.

Obrne se k Mii in Eriku, kot da je Trevor samo praznina v prostoru.

»Greva?« vpraša mirno.

Mia počasi pokima, še vedno v šoku.

Trevor ostane na mestu.

Nepremično.

Gleda, kako gre mimo njega, ne da bi ga enkrat samkrat pogledala.

.


Pri prvi uri je Abby tiho.

Sedí poleg Mie.

Zvezek ima odprt.

Na strani ni napisane niti ene besede.

Mia jo nekajkrat pogleda.

»A rabiš kaj?«

Abby samo zmaje z glavo.

»Ne.«

To je vse.

Ena beseda.

Potem spet tišina.

Trevor sedi dve vrsti zadaj.

Vsakič, ko Abby premakne glavo, instinktivno pogleda proti njej.

Ampak ona se niti enkrat ne obrne.

Kot da ga ni.

To boli bolj, kot si je pripravljen priznati.

Med odmorom se govorice začnejo znova.

»A sta šla narazen?«

»Ziher.«

»Abby ga sploh ne pogleda več.«

»Pa sej si je sam kriv.«

»Ja, model jo je čist zlomil.«

Trevor gre mimo skupine učencev.

Vsi utihnejo.

Ko naredi še nekaj korakov, zasliši za sabo:

»To je on.«

»Ne bi jaz mogel tako gledat sam sebe.«

Trevor za trenutek obstane.

Potem samo nadaljuje pot.

Ne obrne se.

Nima več energije za prepiranje.

Mia vse to sliši.

»Kaj je z vami narobe?« zabrusi.

»Ne veste, kaj se je zgodilo.«

»Saj vsi vemo.«

»Ne,« ostro reče Erik, ki stopi poleg nje. »Mislite, da veste.«

Hodnik za nekaj trenutkov utihne.

Kasneje, pri angleščini, učiteljica razdeli liste za skupinsko delo.

»Delali boste v parih.«

Razred začne premikati stole.

Učiteljica pogleda seznam.

»Abby in Trevor.«

V razredu nastane popolna tišina.

Mia zapre oči.

»O, ne...«

Trevor počasi vstane.

Abby pa prvič po celem dnevu dvigne pogled.

Njune oči se srečajo.

Za eno sekundo.

Trevor vidi, da so njene oči spet polne solz.

Hitro pogleda stran.

»Učiteljica...« reče Abby s komaj slišnim glasom.

»Lahko... prosim... delam sama?«

Učiteljica jo nekaj trenutkov opazuje.

Potem mirno pokima.

»Seveda.«

Trevor obstane na mestu.

Ne reče niti besede.

Samo sede nazaj.

Pri športni vzgoji je telovadnica totalno nora.

Fantje že letijo z žogami čez celo dvorano, kot da so na nekem turnirju.

Nekdo se krega za ekipe.

Profesor samo zmajuje z glavo, v stilu *“klasika…”*

»Vsi na sredino! Ajde, hitro!«

Abby tiho vrže torbo na klop.

Tokrat brez jopice.

Samo kratki rokavi in športne hlače.

Ko stopi proti sredini, se par učencev kar ustavi in bulji.

Modrice in praske so še vedno vidne, čeprav se že celijo.

Za sekundo v dvorani rata čudna tišina.

Mia se avtomatsko premakne bližje Abby.

Kot da jo hoče malo “pokrit”, da je ne gledajo vsi.

Trevor je na drugi strani.

Ko jo zagleda, mu kar zamrzne obraz.

Nima pojma, da je to tako očitno.

Nekaj ga useka v prsa.

Erik ga dregne s komolcem.

»Ej, stari…«

Trevor komaj izdihne.

»Nisem vedel, no…«

---

Profesor razdeli ekipe za odbojko.

»Trevor, Erik, Vid – tja.«

»Abby, Mia, Lara – tja.«

Trevor sploh ne posluša do konca.

Oči mu nonstop bežijo k Abby.

Samo eno preverja.

A je ok.

A stoji.

A se normalno premika.

A je… vsaj malo okej.

Ampak Abby je ful tiha.

Preveč tiha.

---

Tekma se začne.

Erik mu poda žogo.

»Tvoja, bro!«

Trevor ne reagira.

Še vedno gleda Abby.

Žoga mu pade direkt pred noge.

»Trevor!« zavpije Erik.

»A si ti z nami al kje si?«

»Ja… ja, sori.«

Trevor pobere žogo.

Poskuša se zbrat.

Ampak glava mu dela 100 na uro.

---

Par minut kasneje profesor zakliče:

»Menjava!«

Trevor steče nazaj.

In ravno takrat vidi, da Abby za sekundo izgubi ravnotežje.

Hitro se ujame.

Ampak Trevorju skoraj srce pade ven.

Naredi korak naprej.

»Abby!«

Ona samo odkima.

»V redu sem.«

Profesor ga takoj ustavi s pogledom.

»Trevor.«

»Ja?«

»Nazaj.«

»Ampak…«

»Nazaj na mesto.«

Trevor se ustavi.

Počasi prikima.

Ampak oči mu še vedno visijo na njej.

---

Par minut kasneje Erik močno servira.

»PAZI!«

Trevor se obrne prepozno.

BUM — žoga ga zadane v ramo.

Cel gym za sekundo utihne.

»Au!«

Erik si prime glavo.

»Brate, ti si danes čist v trevorlandu.«

Nekateri se zasmejijo.

Profesor samo izdihne.

»Trevor, fokus, prosim.«

»Ja, ja… oprostite.«

Trevor spet pogleda proti Abby.

Ona ga gleda.

Za sekundo se ujamejo pogledi.

Potem ona hitro pogleda stran.

Ampak Trevor tokrat opazi nekaj.

Ni ga ignorirala.

Ni ga “preletela”.

Dejansko ga je pogledala.

Samo za trenutek.

Ampak dovolj.

In to mu da en čuden, tih občutek v glavi.

Kot da mogoče… še ni vse izgubljeno.