**Del 3:

Abby je tisti večer komaj jedla. Mama je pripravljala mizo z nekoliko preveč energije, kot da bi hotela zloščiti tudi napetost v zraku. Oče je sedel za kuhinjsko mizo in bral časopis, a strani ni obrnil že vsaj deset minut.

Ob sedmih je pozvonilo.

Abbyino srce je poskočilo v grlo.

Oče je vstal. »Jaz bom odprl.«

Vrata so se počasi odprla.

Tam je stal Trevor. V beli srajci. Z resnim izrazom. In v rokah je držal… pito. Rahlo postrani, kot da se je med potjo skoraj prevrnila.

»Dober večer, gospod,« je rekel spoštljivo. »Jaz sem Trevor.«

Oče ga je nekaj dolgih sekund samo gledal. Nato je pogledal pito. »To je?«

»Jabolčna. Moja babica pravi, da mehča srca,« je pogumno odgovoril Trevor.

Abby je zadržala smeh. Mama pa je prvič tisti dan rahlo zardela od zabave.

»Vstopi,« je oče končno rekel.

---

Večerja je bila… napeta.

Oče je spraševal:
»Kakšne ocene imaš?«
»Kakšni so tvoji načrti?«
»Kaj pomeni ‘resen’ pri štirinajstih?«

Trevor je odgovarjal iskreno. Ni se bahal. Ni pretiraval.

»Ne vem še, kaj bom čez deset let,« je priznal. »Ampak vem, da spoštujem vašo hčer.«

Tišina.

Abby je pod mizo stisnila roke.

Mama je pogledala očeta. Oče je pogledal Abby.

In prvič ni videla jeze v njegovih očeh — samo skrb.

»Abigail je moje srce,« je oče rekel počasi. »In srce je krhko.«

Trevor je prikimal. »Ne bi ga namenoma zlomil.«

Beseda *namenoma* je visela v zraku.

---

Kasneje, ko je Trevor odšel, je oče dolgo stal pri oknu.

»Ni slab fant,« je tiho priznal.

Abby je komaj verjela svojim ušesom.

»Ampak,« je nadaljeval, »odnosi niso samo občutki. So odgovornost. Meje. Zaupanje.«

Abby je počasi prikimala. Tokrat ni čutila upora. Čutila je, da jo posluša.

»Lahko ga še vidiš,« je dodal. »Ampak počasi. In odkrito.«

V prsih ji je zacvetelo nekaj toplega.

---

**Ampak zgodba se tu ni končala.**

Naslednji teden se je v šoli pojavila nova učenka — Lara.

Dolgi temni lasje. Samozavesten nasmeh. In preveč očiten interes za Trevorja.

Pri kosilu je sedla nasproti njega.

»Slišala sem, da dobro pečeš pite,« je rekla z nagajivim tonom.

Abby je začutila majhen, oster pik ljubosumja. :broken_heart:

Trevor je pogledal Abby. Samo za sekundo. A dovolj dolgo.

Odnosi niso samo romantični trenutki ob reki. So tudi negotovosti. Preizkusi. Neizrečena vprašanja.

Tistega večera je Abby sedela na postelji in razmišljala.

Ali zaupanje pomeni, da ne vprašaš?
Ali pa, da si dovolj pogumen, da vprašaš naravnost?

Naslednji dan je stopila do Trevorja.

»Ali ti je všeč?« je vprašala neposredno.

Trevor je bil presenečen. Nato pa se je rahlo nasmehnil.

»Mislim, da si ti tista pogumna,« je rekel. »Ampak tudi jaz se učim.«

»Kaj to pomeni?«

»Pomeni, da mi je všeč pozornost. Ampak izbral sem tebe.«

Izbral.

Beseda je bila hkrati lepa in strašljiva.

---

Poletje se je začelo.

Zmenki so postali javni. Oče je opazoval, mama je svetovala, prijatelji so šepetali.

Lara pa ni odnehala.

Nekega popoldneva je Abby prejela sporočilo od sošolke:

*“Si videla Trevorja danes po treningu?”*

Sliko.

Trevor in Lara. Smejeta se. Preblizu.

Abby je začutila, kako ji srce tone.

Je zaupanje naivnost?
Ali pa je prava moč v tem, da počakaš na resnico?

Poletje je postalo več kot romanca.

Postalo je lekcija.

O mejah.
O ljubosumju.

---

Bo Abby verjela Trevorju?



HVALA da bereteeee :sparkles::hearts: da razjasnim še to napišem zgodbo in jo dam chatgptju da jo lektorira in vstavi znake jer sem nolj slaba v >>> in takih stvareh lol

Always and 4ever,
Kikica