Tole je drugi del moje zgodbe. Uživajte!
.........................................................
Še dobro, da Markus živi v prvem nadstropju bloka, sicer se bi močno poškodovala. Trdno sem pristala na prijetni mehki travi. Stekla sem. Nisem vedela kam, le nekam, kjer bi lahko pomagala Markusu. Najbolje, da domov.
Živela sem v hiši, ki je stala vzhodno od Markusovega novega stanovanja. Stanovala sem s teto. Moji starši so bili skregani že od moje mladosti in zudaj živijo vsak nekje drugje. Mama je nekje v Milanu, oče pa bi naj bil celo v Sloveniji. A noben me ni nikoli obiskal. Kdo sploh rabi starše? sem pomislila. Saj imam najboljšo teto na svetu. Teta Kiara je res carska. Ko ni v službi, ali peče pecivo ali plete šale. Celo psička mi je kupila. Dala sem mu ime Toni.
A to ni toliko pomembno. Glavno, da rešim Markusa.
Ko sem prišla domov, sem zaslišala udarjanje tačk ob tla. Pocartala sem Tonija, nato pa stekla do telefona. Poklicala sem policijo.
"Mja? Lih smo na kavi," se je oglasil eden od policistov. Jaz sem pa takoj izblebetala: "Šla sem k prijatelju na obisk in so bila vrata kar odprta, zato sem vstopila, ampak ga ni bilo, samo pohištvo je bilo uničeno in soba je bila cela krvava in zavese so bile zažgane in so se spremenile v pepel in... zmaj ga je ugrabil!"
Govorjenje me je izmučilo. Čakala sem na odziv. Tole sem dobila v odgovor: "Ha ha ha ha! Ho hooooo... ha ha ha ha ha!!!" Malo so se nasmejali, potem pa je le nekdo odgovoril. "Veš kaj, punčka! Ti pojdi take zgodbice pravit svoji mami. Mi nimamo časa za bedarije o zmajih!" Prekinil je.
Pogledala sem Tonija. Sploh ni bil žalosten. Bil je celo navdušen. Najprej nisem vedela, kaj mi hoče dopovedati. Potem se mi je posvetilo.
s Tonijem bova odšla iskat Markusa. Sledila bova zmaju in ga rešila. Skupaj.

.................................
No, upam da boste zadovoljni.
WikiDuo