Ojla!
Končno po dolgem času nov del moje zgodbe!
Uživajte!
......................................
Ko sva bila z Markusom še v šestem razredu, sva si kupila vsak svoj čip za sledenje živalim. Od takrat ga vedno nosiva v nogavici. A, da vidim, kje je Markusov čip, potrebujem poseben kompas. Tega pa tudi imam.
V manjši nahrbtnik sem nametala malo hrane, kompas in Tonijev povodec. Ne mislim izgubiti še njega.
Tonija sem pripela na povodec, vzela nahrbtnik in stekla iz hiše. Sunkovito sem se ustavila. Kaj pa telefon? Malo sem pomislila. Če še sploh lahko kaj gre na slabše, potem je to zagotovo to, da me med zasledovanjem, po telefonu pokliče teta. Zato nisem vzela telefona s sabo.
Tekla sem skozi park, kjer sem mislila, da je zmaj letel in Toni me je vlekel na povodcu. Na koncu parka sem pogledala na kompas. Kazal je proti velikemu gozdu, ki ga nisem nikoli obiskala, saj mi je Kiara to prepovedala. Naj bi bilo nevarno. Očitno ima zmaj skrivališče v sredi gozda, sem pomislila.
Ko sem prišla do tega strašljivega kraja, me je postalo strah. Vsega skupaj sploh nisem premislila. V tistem trenutku sem si želela, da nikoli ne bi spoznala Markusaa. Zdaj si še lahko premisliš, sem se opomnila. Ampak tega nisem mogla storiti. Šlo je za mojega prijatelja.
Toni je zacvilil in se ozrl nazaj proti domu. Tudi on si želi domov, sem žalostno spoznala.
A nisem hotela obupati. Odpela sem Tonija s povodca in stekla v gozd. Samo tekla in tekla sem. Najbrž sem pretekla že kakšen kilometer, ko sem se končno ustavila. Ozrla sem se nazaj. Stala sem sredi gozda in videlo se ni skoraj ničesar. Noč se je bližala. A tisto, kar me je najbolj potrlo, je bilo to, da mi Toni ni sledil. Čakala sem. Ampak zares mi ni sledil.
Zavedala sem se, kakšno napako sem naredila. Nisem ubogala tete, izgubila sem se pa še svojega kužka sem zapustila. Vse zaradi enega zmaja.
Vsedla sem na tla in odložila nahrbtnik. Naslonila sem se na drevo in zakopala obraz v dlani. Konec je, sem pomislila.

...............................
No.... vam je všeč? Če sploh ne razumete bistva, si preberite prejšnja dela.
WikiDuo