Glavo je zakopala v roke, ki so počivale na njenih kolenih in prav bridko zajokala. Vedela sem, da bi jo morala na tej točki opozoriti, da je bilo to, kar je storila preprosto otročje, ampak nisem imela energije in volje igrati nikakršne mame, saj sem dobro vedela, da so misli, ki so jo predajale ob tem, ko je poslala sliko svoje nage postave popolnoma normalne za zaljubljeno najstnico.
Julijan za Matildo ni predstavljal modne muhe. V bistvu ji je bil všeč že kar nekaj let. Vse odkar ga je v petem razredu učiteljica poklicala pred tablo in ga predstavila kot Jureta. Julijan se je prav grenko nakremžil in ji pred vsem razredom zabrusil: “Še imena ne znate prav prebrati, potem pa naj se od vas kaj naučim!”
Nekaj fantov iz zadnje klopi je bruhnilo v smeh, dekleta v prvi vrsti so zadrževala sapo, Matilda je prav zaljubljeno obračala oči kot Urška v Prešernovem Povodnem Možu (to primerjavo je uporabila razredničarka naslednjo uro, ko je opazila pogled s katerim premerja sošolca), učiteljica pa je zaprepaščeno obstala na mestu in iskala besede s katerimi bi skrila osuplost.
Tistega dne je bilo vsem jasno, da smo v razred dobili novega ‘frajerja’ in na splošno največjega kretena (se opravičujem za izraz) kar ga bomo kdaj spoznali. Vsem se je sanjalo, da Julijan denar za električne cigarete in gucci majice s katerimi se postavlja pred ostalimi fanti, mora dobiti na nepošten način. Niti v najhujši nočni mori pa si ne bi predstavljala, da bova mu zaslužiti za mesečne nakupe pomagali prav midve z Matildo. Seveda ne prostovoljno, ampak ni kazalo, da sva imeli na tisti točki še kakšno drugo izbiro.
“Kako sem bila lahko tako neumna?” je zatulila Matilda in glasno pihnila v robček, ki sem ga izbrskala iz žepa.
“Ne krivi se za tole!” sem ji roko togo postavila na ramo. Seveda je bila kriva sama, kdo pa drug? Ampak kaj drugega lahko pravzaprav še rečeš nekomu, ki je poslal nage slike svojega telesa osebi, ki ni vredna niti kančka zaupanja.
“Seveda sem jaz kriva.” Se je dobro zavedala Matilda. Snela si je rokavice in še enkrat glasno pihnila v robček.
“Pokaži še enkrat,” sem iztegnila roko in iz žepa je izbrskala telefon ter mi ga podala.
Ponovno sem preletela besedilo in ko sem prišla do zadnje besede, spet šla na začetek. Če ne bo po tebi. Še ko sem telefon vrnila prijateljici in si ga je ta znova zatlačila v žep vijolične jopice, se je ta grozovit stavek ponavljal v moji glavi in verjetno bi tam ostal zasidran za vedno, če ne bi v žepu začutila brnenja telefona, ki je bil tokrat moj.
dobro sem vedela, da me kliče mama, pa sem napravico vseeno povlekla na plano in preverila ime na zaslonu. Izpisano je bilo z velikimi tiskanimi črkami, čeprav se ne spomnim, da bi si Breto sploh kdaj shranila v imenik.
“Moraš domov, kajne?” je užaljeno vprašala Matilda.
Nemo sem pokimala. Matilda je vstala iz stopnice, kamor se je nemočno sesedla, ko je prejela šokantno sporočilo. Niti objela me ni, samo zamrmrala je odzdrav in že je ni bilo več. Nisem je pogosto videla tako potrte in zaskrbljene. Pravzaprav je takšne nisem imela prilike videti še nikoli.
Preskakovala sem dve stopnici in pogled mi je švigal od ekrana na telefonu, ki je še kar brnel in me utripajoče spominjal na Bretino ime, ki je bilo pod neodgovorjenimi klici zdaj navedeno že trikrat. Nisem se nameravala javiti, ampak ko sem hitela po ulici navzgor in telefon še kar ni nehal brneti, me je vedno bolj skrbelo, da bi morda vseeno bilo pametno dvigniti slušalko.
Naredila sem še dva koraka, potem pa sem snela rokavico in se odločno ustavila.
“Ja, kaj?” sem odrezavo vprašala.
“Si že skoraj doma?” sem na drugi strani slišala Bretin piskajoč glas. Spet sem se zagnala v hitro hojo in si skušala iz glave izbiti tisti grozni stavek.
“Ja, še dve minutki.”
“Če ne bo po tebi.” Zdrznila sem se, kot bi me kdo udaril in se hitro obrnila čez ramo, da bi preverila, če mi kdo sledi.
“Halo?” medtem je Breta očitno še kar blebetala, saj je bil njen glas naenkrat ob tem ko ni prejela odgovora razdražen.
“Ja, ja. Saj prihajam.” Sem jo na hitro odpikala in prekinila zvezo. Na živce mi je šla in najraje bi se do stanovanja sprehodila prav počasi in nalašč zamudila kosilo, kar jo vedno najbolj namrgodi. Breta deluje po ovinkih in mi tako ali tako ne bi upala v obraz povedati, da ji moje zamujanje ne ustreza.
Vseeno sem pospešila korak, ko sem prečkala cesto in se napotila mimo avtobusnega postajališča. Sprehodila sem po pločniku za zgradbo, dokler ni ta prešel v asfalt. Na hitro sem preverila, če me kdo opazuje in se nato spretno splazila pod železno mrežo v notranjost gradbišča.
Gradbišče je edina stvar, ki ločuje našo in Matildino zgradbo in ko se mi res ne ljubi hoditi okrog (kar je vedno, ampak običajno se malo pomujam), se ga odločim kar prečkati.
Že pred leti bi morali na posestvu zgraditi parkirno hišo, vendar je šlo gradbeno podjetje v stečaj, tik po tem ko so se lotili gradnje. Prav nič čudno ni, da je bil prostor torej zanemarjen in niso delavci orodja v roke vzeli že celo večnost. Številna podjetja skušajo prevzeti gradnjo v svoje roke, med drugim se je za posest zanimala celo občina, ampak vse odkar je podjetje najinih očetov propadlo, je gradbišče samevalo in ni kazalo, da bosta najina očeta uspela priti do nekakšnega skupnega sporazuma s katerim bi težavi našla rešitev.
Stopala sem po razkopani zemlji in se na drugi strani znova skobacala pod ograjo. Ura na zvoniku je odbila dvanajst in točno v tistem trenutku mi je znova zazvonil telefon. Bila sem prepričana, da je bila Breta in zato ga najprej sploh nisem dvignila, da bi preverila. Toda zazvonil je s tistim zvokom, ki ga sproži, ko me kliče neznana številka in to me je kar hitro streznilo. Telefon sem potegnila kvišku in ošinila številko na ekranu.
Zmrazilo me je in prav nič me ni mikalo pritisniti zelene tipke na desno spodnjem robu zaslona.