Poglavje 5
Še vedno se mi je vrtelo v glavi. Imela sem grozen občutek, da bom vsak trenutek bruhala. Še vedno sem mižala. Ne. Nisem hotela odpreti oči. Čutila sem, da nisem tam kjer bi morala biti. Nisem hotela spet videti drugega sveta z novimi preizkušnjami. Nisem vedela ali sanjam ali je to resničnost. Počasi sem imela že vsega skupaj dovolj.

Stala sem na vrhu hriba in zrla v temačen gozd pod mano. Že tedne sem tavala po tem svetu. Iskala pot ven, nazaj v normalnost. Če sem iskrena nisem več vedela kaj je normalno in kaj ne. Mislila sem, da če pridem skozi gozd je na koncu portal do akademije.
Tema se je na drugi strani gozda ovijala kot debela plast megle, ki se ni hotela razbliniti. Gozd pod menoj je dihal – ali se mi je samo zdelo? Krošnje so se zibale v ritmu, kot da bi nekdo ali nekaj čakalo, da stopim naprej.
"Kaj če ni poti nazaj?" sem zamrmrala sama sebi. Moj glas se je zdel majhen v primerjavi z neizmerno temo, ki me je čakala tam.
Tedaj sem začutila premik za sabo. Toplota telesa, dih, ki je bil preblizu, da bi ga lahko ignorirala. Nisem se obrnila. Vedela sem, kdo stoji tam.
"Rayan," sem izdavila.
"Ne boš našla portala, ker ni več poti nazaj," je rekel tiho, a odločno. Njegov glas je imel tisto čudno lastnost, da je bil hkrati pomirjujoč in strašljiv. "Lahko ostaneš tukaj in tavaš ali pa sprejmeš resnico."
Srce mi je divje utripalo. "Kakšno resnico?"
Rayan se je približal, in prvič sem ga jasno videla – njegove oči so bile temnejše kot noč, a v njih je bilo nekaj neresničnega, kot odsev smrti.
"To niso sanje ali preizkušnja Ava. To je usoda. Če hočeš preživeti, moraš sprejeti, kdo v resnici si."
Moje dlani so se stisnile v pesti. "In kdo sem?"
Rayan se je nagnil bližje. "Edina, ki lahko ustavi Stvora."
Po teh besedah je svet okoli mene eksplodiral v svetlobo. Tla pod mano so izginila in nenadoma sem padala. Vse okoli mene je izginilo – gozd, hrib, celo Rayan. Počutila sem se, kot da letim skozi neskončen tunel, poln senc, ki so se stegovale proti meni.
Ko sem končno trdo pristala na kamnita tla, sem bila nazaj na akademiji. Ampak nekaj ni bilo prav.
Ulice so bile prazne. Stavbe so bile enake, a tišina je bila nenavadna, neznosna. Kot da bi bil ves svet za trenutek zadržal dih.
Koraki so se zaslišali v daljavi. Bil je Rayan. Počasi sem tudi njega imela že dovolj. nisem vedela ali se samo igra z mano ali res kaj hoče od mene.
Počasi se mi je približeval. "Vidiš to?" Ozrla sem se okoli sebe. Res je bilo nekam čudno, dolgo sem strmela predse in opazovala kaj bi lahko bilo narobe. Ko sem končno zagledala velik krvav napis na steni. Postala sem omotična in preden sem se lahko zavedala sem že izgubila zavest.

Zbudila sem se v eni od učilnic. Bila je prazna, preprazna, pretiha, preveč srhljiva, da bi lahko bila resnična. Ampak morala je biti. Saj je pred mano spet stal Rayan. Nisem več zmogla tega vsega.
"Okej. Imam par vorašanj. Nekaj morava razčistiti." sem izstrelila on pa se mi je samo malo nasmehnil, se mi zazrl v oči in prekrižal roke. "Ja?"
"Torej prvo kot prvo ali sem samo sanjala ali sva pa zares bila v nekakšni hiši in saj veš kaj..." Brez besed mi je samo pokimal in se mi zazrl še globje v moje oči. Njegov pogled me je zbadal ampak sem vseeno nadaljevala.
"Kaj si mislil s tem, ko si rekel, da moram sprejeti kdo sem? Kdo sploh sem?!! Rayan, rabim odgovore! Prosim!" Globoko je vzdihnil in počasi začel razlagati vse od začetka.
"Veš zdaj sva v prihodnosti. Moral sem te pripeljati sem. To se bo zgodilo če nam, oziroma tebi ne uspe premagati stvora." Spet me je pogledal naravnost v oči in mi namignil naj se vstanem.
Poskusila sem a bila sem trdo zvezana na stol. Še parkrat sem poskusila nato pa mi je prekipelo. "Kaj za vraga se greš! Odveži me!"
"Saj zmoreš sama," toplo se mi je nasmehnil in začel izgovarjati nekakšne besede, ki niso imele pomena. Dokler se ni prikazal stvor.
Rayan je izginil in spet sem ostala sama z to grozoto. Že ob pogledu nanj me je zmrazilo. Kri mi zmrznila in srce mi je nehalo biti. Nisem imela izbire. Zdaj sem se morala iztrgati iz vrvi.
Ogledala sem si jo na hitro vrv je bila obdana z nekakšnim urokom. Vsakič ko sem se premaknila me je trdneje stisnila. Kot da stvor že ni bil dovolj velik problem.
Počasi se mi je začel približevati. Začela sem se upirati, poskusila sem se iztrgati a zaman. Vrv me je vedno boli stiskala. Kričala sem po Rayanu. Zdaj sem ga rabila bolj kot kadarkoli prej. Potrebovala sem ga, da me reši. A od njega ni bilo ne duha ne sluha.
Stvor je bil le še kakšen meter oddaljen od mene. Svojo roko mi je počasi položil na obraz. Kričala sem in se zvijala. Zdaj mi je bilo vseeno kako močno me bo vrv še stisnila. Borila sem se za življenje katerega pomena nisem vedela.
Moja energija je pojenjala. Življenje je iztekalo iz mene. Stvor je srkal mojo življensko energijo. Nisem več vedela kaj naj naredim.
Dokler nisem nekje globoko v sebi začutila toploto. Zaprla sem oči in pred njimi se mi je pojavil volk. Stal je na jasi sredi gozda in tulil v nebo. Čutila sem kako se je nenadoma njegovo tuljenje sprostilo ven iz mojega telesa. Iz mene je puhtela modro-črna svetloba. Nisem imel pojma kaj je to. Bilo je prav prijetno a hkrati utrujajoče. Počutila sem se kot, da sem vso jezo ki sem jo kadar koli čutila, vse probleme, ki sem jih imela izpustila iz sebe.
Z stvorom je izginil tudi volk. Nisem si mogla pomagati bila sem tako utrujena, da nisem bila več sposobna razmišljati. Moje misli so bile še vedno polne vprašanj, ki sem jih imela o vsem tem skupaj. Nisem si mogla pomagati ne da bi tonila v globol spanec.
***
Okej!!!!! Kk se vam zdi! Res prosim ce kej pokomentirate. Aja pa od zdej tuki naprej se bo zacelo bistvo cele zgodbe! Tk da res res hvala usem ki berete zgodbo ze od zacetka pa vam je usec. Upam da vam bo tut zdej naprej usec!
Haiss