»Sem Rayan. Pa ti?«
»Ni pomembno. Ena neroda.«
Ah, kaj sem pa zdaj izustila. Kot, da mu ne morem povedati imena. Saj ni takšna skrivnost. Ali je? Samo ko le nebi imela tega imena. Niti najmanj mi ne všeč.
Prhnil je in me pogledal naravnost v oči. Mislila sem, da se mi bo zvrtelo. Stopil je korak bližje k meni in me premeril od glave do pet.
»Ne, ne povej.«
»Ava.«
Sem rekla hitro in tiho. Čutila sem njegove oči na sebi, a si ga nisem drznila pogledati. Ne vem več koliko sem zamujala k pouku, ampak mi je bilo vseeno. Želena sem se samo pogrezniti v zemljo.
»Dobro. Katero učilnico pa iščeš?«
Zakaj vrta vame? Ne opazi, da mi ni do pogovora.
»Ni pomembno!« sem se že skoraj v obupu jokala.
»Povej. Lahko ti pomagam, tu sem že celo leto in misliš, da ne vem kje je katera učilnica! Pff!«
»Ne, ne mislim tega. Le, ne rabim pomoči! Mislim eno učilnico pa bom našla.«
Premeril me je spet in tokrat nisem več zdržala. Tu nekaj ni bilo prav. Nekaj hoče od mene. Moje sanje so opozorilo. Čeprav ne vem kakšno. Vem, da so! Ne bom se vdala nekem fantu iz 2. letnika. Kako mu je že ime? Rayan ali Reyan?
»Poglej! Takole je. Jaz sem Ava, Ava Steele! Mene so učili, da se neznancem ne zaupa in tako bo ostalo. Ne poznam te, niti ne vem če si res na tej šoli! Poglej nisem pripravljena do daljšega razglabljanja. Mogoče drugič, danes sem tako ali tako že prepozna.«
»To ti misliš!« je že skoraj kričal name. »Z vstopom se marsikaj spremeni! Ne misli si, da boš ostala tista prikupna punčka iz osnovne šole. Ne, vse se spremeni. Izkusil sem! Na boljše! In ti greš zdaj z mano!«
Prestrašeno sem ga pogledala.