2. poglavje
Hodila sem po dolgih hodnikih šole. Pred par dnevi sem prestopila prag najboljše in najbolj luksuzne sredne šole za detektive. Nikoli si nisem mislila da bom sprejeta a očitno se mi je sreča nasmehnila – če odštejemo mojo zagrnjeno cimro Olivio, ki bi naredila vse, da bi iz mene spravila skrivnosti, ki jih bi prodajala po šoli.
Kmalu se mi bo začel pouk, zato sem morala pohiteti. Stekla sem do konca hodnika in zavila na ovinku v levo. Nisem gledala predse ampak v listič na mapi na katerem je pisala številka učilnice v katero sem morala priti.
Zvonec je že zazvonil jaz, jaz pa nisem vedela kje sem. Samo tekla sem naprej brala številke na vratih učilnic. Nisem bila pozorna, ko sem spet morala zaviti. Šola je bila pravi labirint polen nepreglednih ovinkov in kotičkov.
Zaletela sem se v visokega črnolasca. Vsi listi so mi popadali iz rok in mapa je zletela po tleh. Osramočeno sem dvignila pogled in se zazrla v njegove svetlo zelene oči. Hitro sem umaknila pogled nisem se hotela še enkrat soočiti z njegovim pogledom.
Sklonila sem se, da bi pobrala kar mi je padlo iz rok. Nisem pričakovala njegove pomoči. Nikoli je nisem dobila, ne od njega, temveč od drugih. Na moje presenečenje se je brz besed sklonil in mi pomagal pobrati liste.
V tišini sva čepela drug ob drugem, najin pogled se je parkrat srečal, a sva ga oba hitro umaknila. Na srečo sva bila sama na praznem, dolgem, črnem hodniku. Stene so bile polne slik znanih in uspešnih detektivov, nekaterih učiteljev in učencev. Tla je pokrivala rdeča preproga, ki se je vila po celotni šoli. Le v spalnicah fantov je bila modra, pri puncah pa oranžno roza.
Hotela sem ga pogledati še enkrat. Ampak se je že vstal, nisem si ga upala. Vse je bila moja krivda, če se nebi zaletela bi bil on že v razredu in jaz tudi. Po nekaj sekundah sem končno zbrala pogum. Nagajivo se mi je smehljal in mi ponudil roko.
Od sramu sem zardela, pograbila mapo in se sama postavila na noge. Ob njem sem se počutila majhno in neumno.
»Oprosti, da ti kradem čas. Gotovo se ti že mudi k pouku.«
»Sploh ne, fantom se pouk začne šele drugo uro. Se mi pa zdi, da sem tudi leto starejši…«
»Ah, oprosti. Zmedena sem, iščem učilnico… Saj ni važno.«
Spet sem zardela. Kako sem ga sploh mogla vprašati za pomoč, ko pa sem že dovolj naredila. Pogledala sem ga osramočeno. On, pa se mi je samo nasmehnil in pogledal stran. Ozrl se je po prostoru. Kot, da je hotel pogledati, če ni nikogar blizu.