*i*Komaj sem sledila predavanju. Moje misli so begale k Rayanovim besedam, k sanjam, k senci, ki je poznala moje ime.*i* *i*Karkoli se je dogajalo, je bilo večje, kot sem si upala priznati.*i*
*i*In vedela sem, da se temu ne bom mogla izogniti.*i*
***


Ura se je vlekla, a moje misli so bile drugje. Ko je končno zazvonil zvonec, sem hitro pospravila zvezke in se odpravila iz učilnice. Med hojo po hodniku sem opazila Olivio, mojo cimro, kako mi s kotičkom očesa namenja radoveden pogled.
»Kje si bila zjutraj?« je vprašala, ko se je približala.
»Izgubila sem se,« sem odvrnila na kratko.
Olivio moj odgovor očitno ni zadovoljil. Prijela me je za roko in me potegnila v stranski hodnik, kjer ni bilo nikogar. »Ne laži. Videla sem te z Rayanom.«
Poskočil mi je utrip. »In?«
Nasmehnila se je, a v njenem pogledu ni bilo veselja. »On ni nekdo, s komer se želiš zaplesti, Ava.«
»Zakaj? Kaj veš o njem?«
»Veliko,« je zašepetala. »In ti si očitno na poti, da izveš preveč.«
S tem se je obrnila in odšla, mene pa je pustila s tisoč vprašanji v glavi.
Ah kako je tečna! Upam, da se spremeni, ker bi res rada, da sva prijateljici.
Nekaj je bilo narobe. In ne glede na to, kako močno sem si želela odmisliti vse skupaj… sem vedela, da ne bom mogla.
Mrzel zrak je zaplapolal skozi hodnik in dvignil droben prah s starinskih preprog. Stala sem pri oknu, kjer sem lahko videla del dvorišča – visoka črna ograja, drevesa, ki so se z vso močjo upirala vetru, in nekaj učencev, ki so v skupinah klepetali. Vse je bilo videti tako normalno, a v meni se je kopičil občutek, da je ta šola le preobleka za nekaj veliko temnejšega.
Besede Olivie so mi odmevale v mislih. Na poti si, da izveš preveč. Kaj je to pomenilo? Če je kaj vedela o Rayanu, zakaj mi ni mogla povedati naravnost?
»Ava!«
Trznila sem. Valentina, edina oseba, ki sem ji tu zares zaupala, je stala pred mano s prepletenimi rokami in sumničavim pogledom.
»Hej, o čem tako razmišljaš? Ves dan si odsotna.«
»Nič, samo…« Pogoltnila sem slino. Lahko bi ji povedala. Lahko bi ji zaupala. A nekaj v meni me je ustavilo. »Samo veliko imam v mislih.«
Valentina je privzdignila obrv. »To si že tretjič danes rekla.«
Prestavila sem težo na drugo nogo in se ozrla naokoli, da bi se prepričala, da naju nihče ne posluša. »Valentina... ali veš kaj o Rayanu?«
Izraz na njenem obrazu se je spremenil v previdnega. »Zakaj sprašuješ?«
»Samo… nekaj mi je rekel danes zjutraj. Nekaj čudnega.«
Valentina je nekaj trenutkov molčala, nato pa me prijela za roko in me povlekla bližje k sebi. »Ne spuščaj se v to, Ava. Rayan ni za nas.«
»Kaj to pomeni?«
Valentina se je ozrla čez ramo, kot da bi preverjala, ali naju kdo posluša. Nato se je nagnila bližje in šepnila:
»Pripravlja se nekaj velikega. Vse odkar je ta generacija vstopila na šolo, se govorijo stvari, ki bi morale ostati zakopane. Če si pametna, ne boš vrtala pregloboko.«
Tišina med nama je postajala vse težja. Nato je Valentina stopila korak nazaj in mi namenila skoraj žalosten nasmeh.
»Samo… pazi nase, prav?«
In s tem se je obrnila ter odšla po hodniku, mene pa pustila z nešteto vprašanji.
Nisem se mogla več pretvarjati. Nekaj je bilo hudo narobe, in jaz sem bila del tega – hočeš nočeš.
Morda pa res ni bilo poti nazaj.