In s tem se je obrnila ter odšla po hodniku, mene pa pustila z nešteto vprašanji.
Nisem se mogla več pretvarjati. Nekaj je bilo hudo narobe, in jaz sem bila del tega – hočeš nočeš.
Morda pa res ni bilo poti nazaj.

***

Ko sem zapustila šolo, se mi je zdelo, da vse, kar sem doživela, samo stopnjuje tisto neznano grozo, ki me spremlja. Moji koraki so bili hitri in lahkotni, vendar je vseeno vsak odmev korakov, ki se je odbijal od hladnih zidov, v meni vzbudil čuden občutek, kot da me nekdo opazuje, nekdo, ki ve, kdo sem in kaj čutim. Zrak je bil težak, kot da je nekaj viselo v njem, nekaj neizrečenega, skoraj neprijetnega, ki je polnilo moja pljuča. Hodniki so se zdeli neskončni, kot labirint, iz katerega ni poti ven. Moje misli so uhajale, vendar se niso mogle osvoboditi tistega, kar je bilo zapisano v knjigi: "Oseba zavita v temo je vedela moje ime." Kako bi to lahko vedel? Kdo bi sploh imel moč, da bi vedel, kaj se dogaja v moji glavi?
Razmišljala sem o Rayanovih besedah. Tisti trenutek, ko je rekel: "Ni pomembno," se mi je v glavi začelo vrteti kot nejasen, zastrašujoč utrip, nekaj, kar je bilo povezano z mojo usodo. Občutek, kot da me nekaj neznanega vleče, in hkrati prepojen s strahom, da sem že del nečesa, česar ne morem ustaviti.
Ko sem stopila ven iz šole, me je preplavil hladen veter, ki je prinesel vonj sveže zemlje in dežja. Ceste so bile mokre, kaplje so se lesketale na okenskih steklih. Oči so me pekle od utrujenosti, vendar sem vedela, da ne smem počivati. Ne glede na vse, kar je že bilo, se je ta pot šele začenjala.


Na poti domov me je nekaj pritegnilo, nekaj v daljavi. Sredi poti sem se ustavila, kot da bi me nekaj tiho poklicalo. V kotu, pri stari knjigarni, sem opazila nekaj nenavadnega: megla je zakrivala vhod, a tudi v tej meglini sem opazila, da se znotraj dogaja nekaj... tuje. Nekaj, kar ni pripadalo svetu, ki sem ga poznala.
Vse moje telo je kričalo, naj se umaknem, naj ne vstopim. A nekaj me je potegnilo naprej. Ko sem odprla vrata, je bil zrak takoj gost in hladen, skoraj zmrzjen. Stara knjigarna je bila zastrta z dimom, kot da bi se čas v njej ustavil pred desetletji. Zvonček na vratih je izdal le rahlo zvonjenje, kot da so bili vsi zvoki tukaj zadušeni in potopljeni v molk.
In tam, na polici ob desnem kotu, sem zagledala nekaj, česar nisem pričakovala. Knjiga – ampak to ni bila običajna knjiga. Bila je temno rdeča, krvava, s starinskimi kovinskimi zadrgami. Na njej so bile sledi, kot da je prepotovala stoletja in nekaj, nekaj strašnega je bilo zapisano na njenem hrbtu. Srce mi je skoraj zastalo od strahu.
Ko sem jo vzela v roke, je njena teža v meni odmevala, kot bi bila živa. Stranice so škripale, ko sem jih previdno odpirala. Ujeli so me pogledi tistih, ki so se na teh straneh skrivali. Vsak njihov obraz mi je dajal občutek, da so me že nekoč videli, da so me spremljali skozi čas. In potem sem zagledala tisto besedo, ki je donela v moji glavi in srcu: "Ava."
Zgrabila sem knjigo, ni bilo poti nazaj. Tisti trenutek, ko so mi oči uzrle to ime, sem vedela, da ni več mogoče umakniti se. Dvojna senca se je že razširila nad mano, in vse, kar sem poznala, je izginilo v neznano.

Razumela sem. Razumela sem, da moram iti naprej, ne glede na to, kako strašno bo.

3. POGLAVJE
Ko sem se zbudila, ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Nič ni bilo isto, ni bilo nikjer tistega udobnega občutka domačnosti, tistega znanega okolja, ki bi me pomirilo. Ko sem si z roko podrla lase, se mi je zazdelo, da se sploh ne nahajam v svoji postelji. Odpirala sem oči in ugotovila, da ni stropa, kot sem ga poznala. Le temno nebo je bilo nad menoj, obdano s čudnimi zvezdami, ki so svetile na nenavaden način.
Tla pod mano so bila mehka, vendar brezskrbno trda – kot pesek, a nekoliko bolj elastična, skoraj kot blato, a brez neprijetnega občutka. Nihče ni bil okoli mene. Samo jaz in temni svet, ki me je obkrožal.
Zmedeno sem vstala in se ozrla okoli sebe. Nič ni izgledalo znano, nič ni bilo kot doma. Vse je bilo pokrito z neko skrivnostno meglico, ki se je zlepljala okoli dreves, ki niso imeli listov. Skale so bile čudno blede, kot da bi jih obsedla neka mračna sila. Zrak je bil težak in tih, kot da ni bilo nobenega zvoka, razen mojih korakov, ki so odmevali, ko sem jih naredila.
»Kaj se dogaja?« sem si šepetala v nemo. Moje srce je bilo še vedno v kaosu, v spominu na to, kar je Rayan rekel, v tistem trenutku, ko me je pogledal in izrekel tiste besede, ki jih še vedno nisem mogla spraviti iz glave. "Ta šola ni to, kar misliš, da je." Ampak kaj je hotel povedati? Kaj se je skrivalo v njegovih besedah?
Pogledala sem po okoliščini in spoznala, da nekako nisem več v svetu, ki sem ga poznala. Nisem bila več na svoji šoli, med prijatelji. Bila sem v nečem drugem. V nekem drugem svetu, ki ni imel smisla.
Nenadoma sem slišala šepet, vendar je bil drugačen od vsega, kar sem prej poznala. Ni bil tisti šepet, ki bi ga izgovarjal človek. Bil je globok, kot da prihaja iz globin zemlje. Slišala sem svoje ime.
»Ava...«
Vzrojena, sem se obrnila. Nekaj je bilo tam v megli. Postopoma so iz meglice izstopali znaki – črni, raztrgani napisi, ki so viseli na skalah. Besede so bile zlepljene skupaj, vendar niso bile jasne. In nato sem jo zagledala. Znova.
Njeno temo. Znova je bila tam. Oseba zavita v senco. Njene oči, so sijale, a ob istem času so bile prazne in brezsrčne. Iz njenega pogleda sem začutila silovito moč, moč, ki mi je delovala kot težak kamen na prsih. »Ava Steele,« je izgovorila s tihim, zloveščim glasom, ki je napolnil ves prostor.
"To ni pravi svet," je šepetala, njene besede so prišle z vetrom. "To je samo začetek. Pojdi tja, kjer ni poti nazaj. Pojdi tja, kjer je tvoja usoda napisana. Zdaj se vse začne."
V trenutku, ko sem poskušala ukrepati, se je zaslišal globok tresk, kot bi se celoten svet premikal. Tla pod mano so se začela ugrezati, drevesa so začela upogibati svoje veje, vse je postajalo temnejše. Upočasnjeno sem se zgrabila za najbližji kamen, da bi se obdržala.
»Ne, ne morem iti s tabo,« sem zaklicala. »Kaj hočeš od mene?«
Ni odgovorila, samo stopila korak naprej. Začutila sem, da se tla pod menoj premikajo, kot da bi nekaj globoko spodaj dihalo. Srce mi je razbijalo, telo se mi je treslo, a nisem se mogla premakniti. Njene oči – prazne, temačne – so se vse bolj približevale.
***
Okej tale del je bil bol doug, upam, da vam je bil ušeč. Pa vesela bi bla kakih komentarčkov pa lajkov.
Aja pa zanima me še a bi vam objaula bol dolg del kot ta al bol kratek tk ko prejšni?

Lp
Haiss