*i*Ni odgovorila, samo stopila korak naprej. Začutila sem, da se tla pod menoj premikajo, kot da bi nekaj globoko spodaj*i* *i*dihalo. Srce mi je razbijalo, telo se mi je treslo, a nisem se mogla premakniti. Njene oči – prazne, temačne – so se vse*i* *i*bolj približevale.*i*

***

»Kje sem?« sem uspela izdaviti, medtem ko sem se borila, da ne bi padla.
»Tam, kjer si vedno morala biti,« je odvrnila s šepetajočim glasom, ki se mi je zavrtinčil po glavi kot odmev iz drugega sveta.
Megla okoli naju se je začela vrteti hitreje, kot da bi me poskušala posrkati vase. Občutek je bil strašljiv – kot da sem hkrati padala in stala pri miru. Nato pa – z enim samim zamahom njene roke – me je nekaj močno potegnilo nazaj.
Padla sem.
Padec je trajal celo večnost. Tema me je pogoltnila, zvoki so se razblinili, in ko sem spet odprla oči, nisem bila več na istem mestu.
Ležala sem na hladnih, kovinskih tleh. Zrak je bil težak in imel je nenavaden vonj po železu in pepelu. Okoli mene so se dvigovale visoke, temne zgradbe, ki so bile prepletene z vijoličnimi žilami svetlobe. Nebo je bilo popolnoma črno, brez lune, brez zvezd.
»Dobrodošla, Ava,« je rekel globok glas iz sence.
Po hrbtu mi je stekla mrzla sapica. Vedela sem, da sem zdaj zares v drugem svetu.
Veter je zavijal okoli mene, ko sem se počasi pobrala s tal. Tla pod menoj so bila gladka, skoraj kot steklo, a vseeno hladna in tuja. Svet okoli mene ni bil moj – nebo je bilo globoko temno, a prepredeno z vijoličnimi žilami svetlobe, ki so se lomile kot strele, le da so bile neskončne, neprestane.
Srce mi je razbijalo.
»Ava?«
Zrak mi je zastal v pljučih. Ta glas … Poznala sem ga. Počasi sem se obrnila.
Tam je stal. Rayan.
Njegove zelene oči so bile polne zmedenosti, a tudi nečesa drugega … olajšanja? Korak bližje. Telo mu je bilo napeto, kot da ne ve, ali naj me objame ali ohrani razdaljo.
»Si … si v redu?« je vprašal s hrapavim glasom.
»Ne vem,« sem zašepetala. Počutila sem se izgubljeno, toda dejstvo, da je bil on tukaj, je vsaj za trenutek pregnalo paniko.
Rayan je naredil še en korak in zdaj sva bila dovolj blizu, da sem lahko videla napetost v njegovih ramenih, rahlo tresenje njegovih prstov.
»Mislil sem, da te ne bom več videl,« je priznal.
Nisem vedela, kaj reči. Sama sem se počutila enako. Njegova bližina je bila kot nekaj znanega v tem neznanem svetu in nenadoma sem si želela … ne, potrebovala, da se me dotakne.
In kot da bi slišal moje misli, je Rayan dvignil roko in s prsti narahlo zdrsnil po mojem licu. Bil je topel, resničen.
Srce mi je ponorelo.
»Rayan, kaj se dogaja?«
Toda preden mi je lahko odgovoril, se je nekaj premaknilo v temi za njim. Nekaj visoko, senčno, s svetlečimi očmi.
Rayan se je sunkovito obrnil.
In potem – v trenutku, ko sem zajela sapo – ga ni bilo več.
Zginil je.
Kot da ga nikoli ni bilo.
Pogoltnil ga je ta svet.
»NE!« sem zakričala in stekla naprej, a pod mojimi nogami se je svet začel lomiti. Razpoke v tleh, utripajoča svetloba, vse se je začelo podirati …
In potem … potem je prišel ON.
Stvor.