Iz sanjarjenja me prebudi vonj rabarbarine pite. Splazi se pod razpoko pod lesenimi vrati in po zraku priplava do mojih nosnic. Moji možgani spremejo signal in jaz poskušam zadržati solze. Moram se navaditi, da me ne spomni prav VSE na ta dan. Zaslišim korake na hodniku in kmalu se odprejo lesena vrata, ki vodijo v mojo sobo. "Hej, Rebecca, kako gre? Vse fajn?" me vpraša moja najboljša prijateljica Steph. Ubistvu moja edina prijateljica po tisti zabavi...vsem ostalim sem postala čudna. Nenormalna. Drugačna. In vse to je popolnoma res. Tako je odločila sodobna družba: drugačen=nenormalen=čuden=spaka. "Rabarbina pita kaj? Od tete Zofke? Ali je še vedno taka kot prej? Saj veš, sočna, slastna dobra edinstvena..." ji rečem ter zaprem oči. Neprijetno mi je, če imam odprte pa nevidim nič, kot bi...kot bi bilo nekaj narobe. "Oh, oprosti Rebecca! Nisem se spomnila, da smo jo jedli na saj veš...tisti dan. Res mi je žal! Jo bom kar odnesla ven..." mi odgovori ter me objame. Zdrznem se. Nenapovedan dotik. "Ne, če si jo ze prinesla jo bova pa pojedli kajne? Zakaj bi šla v nič?" ji malce boljše volje rečem ter se ji nasmehnem. Mislim, da mi ga je vrnila. "Oh, če te ne moti Steph, ali bi se lahko opisala? Saj veš, spomin in podobe bledijo..." ji rečem ter si iz oči odmaknem pramen las. Čeprav je vseeno, je še vedno neka navada, nek refleks. "Ja, seveda. No moji lasje so še vedno dolgočasne rjave barve in moje oči so se vedno nezanimive modre barve. Na desnem licu imam materino znamemenje v obliki srčka in oblečena sem v rumeno obleko. Lase imam spete v lahno kito. Bo to dovolj?" mi reče ter začne nekaj premikati. To čutim. "Ja, to bo super. Mi lahko zdaj daš kos tiste slastne pite?" ji rečem ter se ji nasmehnem. "Ja, itak Rebecca." Zasliši se zvok kovine ob keramiko in jaz se naslonim nazaj ter veselo zavzdihnem. "Kaj pa je?" me vpraša in mi poda krožnik. "Ah, nič samo vse je...lepo. Brezskrbno. Kot je bilo včasih." ji rečem ter pojem prvi grižljaj. Slišim kako je tudi Stephanie pogoltnila košček ter se malo premaknila. Prav, predstavljam si jo, sedi ob moji postelji, v roki drži krožnik na obarzu pa ima tist njen živčen izraz. Vedno ga ima...vse od nesreče. Kot bi se krivila zato, kar se je zgodilo. Čeprav, bi morala uživati v življenju in se ne ubadati s tem kaj je storil njen brat, četudi ni bilo nalašč. Še vedno je tu. Preži name, in me zlobno spomni ravno takrat, ko se imam lepo. Kot, da prav hoče, da vem, d bo zme svet vedno zavit v črnino.

Hejo! Pa je prišel prvi del! Upam, da vam je bilo všeč...komentirajte!