“Prav, ampak v bolnišnici boš počakala v čakalnici,” je rekel eden od reševalcev.
Odšla sem v reševalni kombi in se usedla na prazen stol poleg Chrisa. Reševalci so mu že merili srčni utrip in bil je priklopljen na nadzorovanje. Poleg sebe sem odložila svojo torbo in ji odpela zadrgo. Ven sem vzela telefon in ga prižgala. Mami sem napisala, da me še nekaj ur ne bo domov, da je ne bi skrbelo. Telefon sem pospravila nazaj v torbo. Gledala sem Chrisa. Upala sem da bo res vse v redu.
Mogoče se motim, ampak mislim da Chrisa vidim zadnjič.
Prispeli smo v bolnišnico in reševalci so Chrisa nemudoma odpeljali v operacijsko sobo. Še prej so mi v roke potisnili njegov telefon in rekli, naj poskusim poklicati njegove starše. Poskusila sem en vzorec za odklepanje. Ni pravi. Poskusim še enkrat, še enkrat in poskušam, poskušam pa mi ne uspe. Ah, končno! Očitno imam srečo. Zdaj imam na njegovem telefonu prosto pot. Kliknem na klice in začnem klicati njegovo mami.
Čez čas se oglasi: “Ja, kaj je? Trenutno imam sestanek in me prosim ne moti!”
“Dober dan, gospa,” rečem jaz.
“Kaj, kdo si in kje je moj sin?” reče presenečeno.
“Sem Chrisova prijateljica. Trenutno sva v bolnišnici.”
“Kaj delata tam?”
“Emmm…” Nisem vedela kako naj ji povem, da je njenega sina napadel vampir in da je pristal v bolnišnici.
“Daj povej, no!”
“Emm, Chrisa je napadel vampir in reševalci so ga odpeljali v bolnišnico.”
“Kaj?” Takoj pridem!”
“Ne, gospa… ni treba, jaz sem tukaj in ga bom počakala. Končajte sestanek in potem pridite.”
“V redu,” je še rekla, nato pa prekinila.
Trenutno čakam v čakalnici in brskam po telefonu. Ja super. Zdaj mi je pa še telefon crknil. Aha, na srečo je tukaj nekaj vtičnic. In na svojo srečo imam tudi polnilec s seboj. Telefon sem priklopila in čakala, da se bo napolnil vsaj za 2 odstotka. Končno! Čeprav je trajalo le dve minuti, se je meni to zdela cela večnost.
Očitno sem dve uri brskala po telefonu, ker so Chrisa že pripeljali iz operacijske sobe. Njegove mami še ni bilo, verjetno ima še obveznosti.
Zdaj so me poklicali v Chrisovo sobo, kjer je ležal na postelji.
“Živjo,” sem pozdravila.
“Hej. Zakaj si me počakala?”
“Ker te imam rada. Kako se počutiš?”
“V redu sem. Ampak bom v bolnišnici še najmanj teden dni.”
“Aha,” sem odvrnila.
“A boš ti počasi šla domov?”
“Ja, bom. Ravno odhajam.”
In sem res šla. Peš do doma. Razmišljala sem. Kaj če ne bo vse v redu? Ali pa bo? Nisem se mogla odločiti med enim in drugim. Naposled sem le prispela do doma. Bella me je bila seveda zelo vesela, ampak ko je ugotovila, da sem zaskrbljena, me je začela lizat po obrazu. Ulegla sem se na kavč in prižgala televizijo. Na tv sporedu so bila ravno poročila.
“...in danes je v klubu za športe ‘vampir’ napadel trinajstletnika…” je rekla novinarka.
Kako sem jezna na te medije! Vedno imajo eno uro po dogodku že o tem vse informacije. Ah, ne bom gledala televizije, kar spat bom šla. Odšla sem v posteljo. Že po nekaj minutah sem zaspala.
****************
Ok tko k zmeri, a vm je ušeč moja zgodba?
Pa še par uprašanj:
1.A so deli prekratki in bi si želel/a daljše?
2.A se preveč al premau dogaja?
3.Kok bi ocenl mojo zgodbo od 1-100? Al pa od 1-10, 1-5, kar si zberete.
4.A je premau če 2x na tedn objaulam?
Odšla sem v reševalni kombi in se usedla na prazen stol poleg Chrisa. Reševalci so mu že merili srčni utrip in bil je priklopljen na nadzorovanje. Poleg sebe sem odložila svojo torbo in ji odpela zadrgo. Ven sem vzela telefon in ga prižgala. Mami sem napisala, da me še nekaj ur ne bo domov, da je ne bi skrbelo. Telefon sem pospravila nazaj v torbo. Gledala sem Chrisa. Upala sem da bo res vse v redu.
Mogoče se motim, ampak mislim da Chrisa vidim zadnjič.
Prispeli smo v bolnišnico in reševalci so Chrisa nemudoma odpeljali v operacijsko sobo. Še prej so mi v roke potisnili njegov telefon in rekli, naj poskusim poklicati njegove starše. Poskusila sem en vzorec za odklepanje. Ni pravi. Poskusim še enkrat, še enkrat in poskušam, poskušam pa mi ne uspe. Ah, končno! Očitno imam srečo. Zdaj imam na njegovem telefonu prosto pot. Kliknem na klice in začnem klicati njegovo mami.
Čez čas se oglasi: “Ja, kaj je? Trenutno imam sestanek in me prosim ne moti!”
“Dober dan, gospa,” rečem jaz.
“Kaj, kdo si in kje je moj sin?” reče presenečeno.
“Sem Chrisova prijateljica. Trenutno sva v bolnišnici.”
“Kaj delata tam?”
“Emmm…” Nisem vedela kako naj ji povem, da je njenega sina napadel vampir in da je pristal v bolnišnici.
“Daj povej, no!”
“Emm, Chrisa je napadel vampir in reševalci so ga odpeljali v bolnišnico.”
“Kaj?” Takoj pridem!”
“Ne, gospa… ni treba, jaz sem tukaj in ga bom počakala. Končajte sestanek in potem pridite.”
“V redu,” je še rekla, nato pa prekinila.
Trenutno čakam v čakalnici in brskam po telefonu. Ja super. Zdaj mi je pa še telefon crknil. Aha, na srečo je tukaj nekaj vtičnic. In na svojo srečo imam tudi polnilec s seboj. Telefon sem priklopila in čakala, da se bo napolnil vsaj za 2 odstotka. Končno! Čeprav je trajalo le dve minuti, se je meni to zdela cela večnost.
Očitno sem dve uri brskala po telefonu, ker so Chrisa že pripeljali iz operacijske sobe. Njegove mami še ni bilo, verjetno ima še obveznosti.
Zdaj so me poklicali v Chrisovo sobo, kjer je ležal na postelji.
“Živjo,” sem pozdravila.
“Hej. Zakaj si me počakala?”
“Ker te imam rada. Kako se počutiš?”
“V redu sem. Ampak bom v bolnišnici še najmanj teden dni.”
“Aha,” sem odvrnila.
“A boš ti počasi šla domov?”
“Ja, bom. Ravno odhajam.”
In sem res šla. Peš do doma. Razmišljala sem. Kaj če ne bo vse v redu? Ali pa bo? Nisem se mogla odločiti med enim in drugim. Naposled sem le prispela do doma. Bella me je bila seveda zelo vesela, ampak ko je ugotovila, da sem zaskrbljena, me je začela lizat po obrazu. Ulegla sem se na kavč in prižgala televizijo. Na tv sporedu so bila ravno poročila.
“...in danes je v klubu za športe ‘vampir’ napadel trinajstletnika…” je rekla novinarka.
Kako sem jezna na te medije! Vedno imajo eno uro po dogodku že o tem vse informacije. Ah, ne bom gledala televizije, kar spat bom šla. Odšla sem v posteljo. Že po nekaj minutah sem zaspala.
****************
Ok tko k zmeri, a vm je ušeč moja zgodba?
Pa še par uprašanj:
1.A so deli prekratki in bi si želel/a daljše?
2.A se preveč al premau dogaja?
3.Kok bi ocenl mojo zgodbo od 1-100? Al pa od 1-10, 1-5, kar si zberete.
4.A je premau če 2x na tedn objaulam?
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojla!
Tvoja zgodba je full fajn<3
1. Lah bi bli tko mal daljši
2. čist uredu je
3. 9,9/10 :)
4. lahko bi blo večkrat ampak kokr maš ti čs, ker je šola pa to na 1. mestu ;)
Lp Nanii
Tvoja zgodba je full fajn<3
1. Lah bi bli tko mal daljši
2. čist uredu je
3. 9,9/10 :)
4. lahko bi blo večkrat ampak kokr maš ti čs, ker je šola pa to na 1. mestu ;)
Lp Nanii
0
Moj odgovor:
jokasta
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
kako mu naj pokažem?
zdravo, sem drugače prijavljena pilovka, ampak bom raje ostala skrita. stara sem 18 let in sem nekaj časa nazaj končala z mojo prvo vezo, ki je trajala leto in pol. pred nekaj tedni sem se prvič spet zaljubila v fanta, ki ga poznam že kakšno leto in hodi v gledališče z mano. se mi zdi, da bi mi lahko bila simpatična, ampak nič ni zagotovo. se mi pa zdi, da tudi če bi mu bila všeč, ne bi sam nič storil, ker sem od njega dve leti starejša. kako mu naj pokažem, da sem mu všeč, brez da ga direktno ne povabim ven? strah me je, da bi bilo v gledališču nerodno, če reče ne, ker sem režiserka.
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
jaaaaaaaaaaaaa! v nasprotju od Roxi js lovam ...
omgggggggggggg neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee ...