ZGODBA 3.DEL
1
2. Jajce
Bala sem se, da sta me klicala neznanca. Telefona cel večer nisem niti pogledala. Mama se je domov vrnila, ko je bilo že pozno, zato sva si z Alexom, ki se je vrnil kmalu po tem, ko sem prekinila neznani klic, večerjo naredila sama.
"Olivia, kaj bi večerjala?" me je vprašal, ko je prišel.
"Ne vem. Mlečni riž," sem se odločila. Alex je pokimal in odšel v kuhinjo. Jaz sem šla za njim. Ko sem sedla me je vprašal:"Si kaj našla?" Razmišljala sem, ali naj mu povem ali ne.
"Ne, na žalost," sem se zlagala. Zdelo se mi je varneje, da ne omenim, ne kamna, ne moških.
"Ga boš že kdaj našla," mi je sočutno rekel. Zabolelo me je srce, kre sem mu lagala. Večerjo je postavil na mizo in sedel poleg mene. Tiho sva jedla, dokler me ni vprašal:" Nekam tiha si. Ponavadi kar govoriš, da potem sploh ne poješ večerje." Ugotovila sem, da me je skušal nasmejati. To je bolelo še bolj. Jaz lažem, on me skuša potolažiti. Živčno sem skomignila z rameni in mu zaželela lahko noč. On me je gledal, kot bi prišla z drugega sveta a nasprotoval ni. S slabo vestjo sem odšla v sobo in sedla na posteljo.
Zakaj sem lagala? sem se vprašala. Glas v moji glavi ni odgovoril. Potem pa se je po sobi zaslišal cvilež. Ozrla sem se naokrog in skušala ugotoviti od kod prihaja. Še en cvilež. In še en. Zmedeno sem se ozirala naokrog, dokler nisem ugotovila, od kod prihaja. Prihajal je iz kamna. Ne. Ne iz kamna. Iz JAJCA.
Bala sem se, da sta me klicala neznanca. Telefona cel večer nisem niti pogledala. Mama se je domov vrnila, ko je bilo že pozno, zato sva si z Alexom, ki se je vrnil kmalu po tem, ko sem prekinila neznani klic, večerjo naredila sama.
"Olivia, kaj bi večerjala?" me je vprašal, ko je prišel.
"Ne vem. Mlečni riž," sem se odločila. Alex je pokimal in odšel v kuhinjo. Jaz sem šla za njim. Ko sem sedla me je vprašal:"Si kaj našla?" Razmišljala sem, ali naj mu povem ali ne.
"Ne, na žalost," sem se zlagala. Zdelo se mi je varneje, da ne omenim, ne kamna, ne moških.
"Ga boš že kdaj našla," mi je sočutno rekel. Zabolelo me je srce, kre sem mu lagala. Večerjo je postavil na mizo in sedel poleg mene. Tiho sva jedla, dokler me ni vprašal:" Nekam tiha si. Ponavadi kar govoriš, da potem sploh ne poješ večerje." Ugotovila sem, da me je skušal nasmejati. To je bolelo še bolj. Jaz lažem, on me skuša potolažiti. Živčno sem skomignila z rameni in mu zaželela lahko noč. On me je gledal, kot bi prišla z drugega sveta a nasprotoval ni. S slabo vestjo sem odšla v sobo in sedla na posteljo.
Zakaj sem lagala? sem se vprašala. Glas v moji glavi ni odgovoril. Potem pa se je po sobi zaslišal cvilež. Ozrla sem se naokrog in skušala ugotoviti od kod prihaja. Še en cvilež. In še en. Zmedeno sem se ozirala naokrog, dokler nisem ugotovila, od kod prihaja. Prihajal je iz kamna. Ne. Ne iz kamna. Iz JAJCA.
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.