Ponoči sem zaspala nazaj. A vseeno spanca ni bilo dovolj. Zjutraj sem se zbudila vsa v podočnjakih in si želela, da ne bi bilo šole. Teden se je tako vlekel, da se mi je zdelo, da minevajo leta. Mogoče je bilo tako, tudi zaradi zmaja. Vedno je pojedel po tri piščančje zrezke, ki sem mu jih nosila s kosila. Rasel je hitro. Že po enem tednu, je bil širok, kot deblo, njegova krila pa so se ujemala s telesom. Bival je zunaj. V gozdu blizu naše hiše. Nisem vedela, ali je fant, ali dekle. Nisem vedela imena. Potem pa me je nekega jutra poklical. Fant je, sem sklenila. Na koncu sem mu dala ime Orion, ker je ves čas gledal zvezde.
Na kup sem nabirala meso. Odločila sem se, da ga grem pogledat. Bil je tam. Jasno. Lepo se je sončil in kopal v jezeru. Močno sem se navezala nanj.
*i*»Si spet prinesla piščančje meso?«*i* se je zmrdnil. *i*»To ni dobro za moje mišice. Čisto je presuho.«*i*
*i*»Daj nehaj!«*i*
*i*»Če je pa res!«
»Pa ni no!«
»Pa je!«
»Pa ni!«
»Je!«
»Ni!«
»Dovolj!«*i* zagrmi zmaj. Prestrašeno se umaknem. Zmaj se je obrnil in ulegel. Meso sem odložila predenj in odšla.
*i*»Čakaj!«*i* me je ustavil njegov glas.
*i*»Kaj?«
»Pridi sem.«*i*Previdno sem stopila k zmaju. *i*»Hvala, ker me nisi dala tujcema.«*i*
*i*»Ni za kaj,«*i* sem zavzdihnila. Vrnemila sem se domov. Skrb za zmaja me je utrujala. Jutri bo šola. O ne! Spet mi je zabrnel telefon. Čisto sem pozabila na neznani klic. Javim se.