Pisalnica
Hi!
Upam, da ste se imeli med velikonočnimi prazniki lepo. Danes bom spet pisala za kriminalista Rodrigueza.
KRIMINALIST RODRIGUEZ
Jutro je. Sedim na stolu v moji pisarni in razmišljam. O prejšnjem večeru in o kriku mojega šefa. Njegovo truplo so našli v laboratoriju tu, na policijski postaji. Našli so ga s prerezanim vratom in prestrašenim izrazom na obrazu. Potem so hoteli preveriti Harperino truplo, ampak je izginilo. Verjetno mi je gospod Green poskušal povedati ravno to. Čeprav ne vem, zakaj bi ga zato ubili. Iz razmišljanja me zbudi predirno zvonjenje telefona. Oglasim se. "Halo?" rečem. Nobenega odgovora. Namrščim se. "Halo?" še enkrat ponovim. Tokrat nekaj zaslišim. Glasno dihanje. Zavzdihnem in ostro rečem: "Če ne mislite ničesar povedati, bom prekinil." Nekaj časa poslušam, potem pa že skoraj prekinem, ko iz telefona zaslišim dekliški krik. Zaskrbljeno pritisnem slušalko nazaj k ušesu in vprašam: "Kdo si? Kaj se je zgodilo?" "Dekliški glas prestrašeno reče: "Sem Sophia Carter. Kdo ste vi?" Oddahnem si. Nekaj časa sem že mislil, da je Emily. "Sem kriminalist Lucas Rodriguez. Lahko vam pomagam pobegniti, če mi poveste, kje točno ste." "Ammm, v neki dokaj novi hiši. Na zvoncu je pisalo Moore," reče. Potem zavzdihne. "To je Harperina hiša. O moj bog, to je Harperina hiša." Namrščim se in zmeden vprašam: "Poznaš Harper?" "Seveda. Z Emily smo se spoznale na prvi šolski dan na Yalu. O moj bog, Emily. Je z njo vse v redu? Slišala sem, da so jo zabodli." Poskušam jo pomiriti: "Z njo je vse v redu, Sophia. Zdaj pa te nekaj prosim, gospodična Carter. Kmalu pridem pote, zato ostani mirna in ne paničari. Boš zmogla?" "Bom poskusila," reče in zavzdihne. "Se vidiva čez nekaj minut, kriminalist. Vsaj upam." Potem prekine. Vstanem in odhitim iz pisarne. Sodelavci me radovedno pogledajo, zato jim zavpijem: "Imamo dekle, ujeto v hiši Moorovih. Menim, da je ranjena, zato pokličite še rešilce in okrepitve. Gremo!" Potem stopim ven na zrak in se usedem v avto. Oddrvim po cesti proti hiši Moorovih.
Peljem se mimo bolnišnice in vidim, da vozila ravno odpeljejo. Prižgem rdeče in modre luči na avtu in vidim, kako me prepoznajo in zapeljejo za mano.
Prispemo do hiše Moorovih. Izstopim iz avta in stečem proti vratom. Hitro jih odprem in vstopim. "Sophia," zakličem. Iz dnevne sobe zaslišim stok. Za mano vstopijo moji sodelavci in reševalci. Pomignem ji, naj se premaknejo naprej. Vzamem pištolo in jo dvignem predse. Počasi stopim v dnevno sobo. Ozrem se in na tleh zagledam dekle. Opazim, da močno krvavi iz rane na trebuhu, zato pomignem reševalcem, naj takoj pridejo. Ti stečejo k njej. Tudi sam se odpravim k njej. Ko pristopim k njej, vzdigne pogled. "Kriminalist Rodriguez?" zašepeta. Pokimam in ji rečem: "Sophia, vse bo še v redu. Odpeljali te bodo v bolnišnico in te pozdravili. Mogoče te bodo dali celo v isto sobo kot Emily Wiliams." Nasmehne se. Ravno želi spregovoriti, vendar jo že dvigajo in jo položijo na nosila. Potem jo odpeljejo. Pomaha mi, potem pa izgine za vrati reševalnega vozila. Ta se odpelje.
Sedim na stolu v bolnišnici in čakam na novice o Sophii. Živčno trzam s kolenom. Obiskal sem Emily in ji vse povedal. Nekaj časa sva se še pogovarjala, potem pa je postala utrujena in pustil sem jo počivati. Prosila pa me je, če bi lahko bila Sophia skupaj z njo v sobi. To sem predlagal medicinski sestri in ta je rekla, da lahko. "Kriminalist?" me pokliče ženski glas. Dvignem pogled in vidim, da me kliče zdravnica, ki je operirala Sophio. "Sophia je v stabilnem stanju, zato zdaj počiva v sobi z Emily. Poklicali vas bomo, ko se zbudi." "Prav, hvala." Vstanem in se odpravim iz bolnišnice. Pri vhodu pa zagledam Avo, mojo nekdanjo punco. Grdo sva se razšla, zato je ne maram toliko. Sčasoma pa sem tudi ugotovil, da je polna same sebe, zato mi še bolj ni všeč. Želi se mi že vreči v objem pa jo ustavim. "Ne, Ava," ostro rečem. "Po tem, kar si mi storila, nočem več, da me objemaš kot nora. Najine zveze je konec." S temi besedami se odpravim proti domu, na svojem hrbtu pa čutim Avin jezni pogled.
Doma se usedem na kavč in vzamem knjigo. Odprem jo, potem pa ob steni zapazim nekoga. Bil/a je...
To je to za danes. Vem, da je bilo veliko daljše, kot prejšnje, ampak upam, da vas to ne moti.
Kdo pa mislite, da je tako skrivnostno pričakal kriminalista Rodrigueza? Napišite v komentarje. Do naslednjega dela pa se lepo imejte in se veliko smejte (oprosti, ker sem uporabila to poved, puhika)!
Upam, da ste se imeli med velikonočnimi prazniki lepo. Danes bom spet pisala za kriminalista Rodrigueza.
KRIMINALIST RODRIGUEZ
Jutro je. Sedim na stolu v moji pisarni in razmišljam. O prejšnjem večeru in o kriku mojega šefa. Njegovo truplo so našli v laboratoriju tu, na policijski postaji. Našli so ga s prerezanim vratom in prestrašenim izrazom na obrazu. Potem so hoteli preveriti Harperino truplo, ampak je izginilo. Verjetno mi je gospod Green poskušal povedati ravno to. Čeprav ne vem, zakaj bi ga zato ubili. Iz razmišljanja me zbudi predirno zvonjenje telefona. Oglasim se. "Halo?" rečem. Nobenega odgovora. Namrščim se. "Halo?" še enkrat ponovim. Tokrat nekaj zaslišim. Glasno dihanje. Zavzdihnem in ostro rečem: "Če ne mislite ničesar povedati, bom prekinil." Nekaj časa poslušam, potem pa že skoraj prekinem, ko iz telefona zaslišim dekliški krik. Zaskrbljeno pritisnem slušalko nazaj k ušesu in vprašam: "Kdo si? Kaj se je zgodilo?" "Dekliški glas prestrašeno reče: "Sem Sophia Carter. Kdo ste vi?" Oddahnem si. Nekaj časa sem že mislil, da je Emily. "Sem kriminalist Lucas Rodriguez. Lahko vam pomagam pobegniti, če mi poveste, kje točno ste." "Ammm, v neki dokaj novi hiši. Na zvoncu je pisalo Moore," reče. Potem zavzdihne. "To je Harperina hiša. O moj bog, to je Harperina hiša." Namrščim se in zmeden vprašam: "Poznaš Harper?" "Seveda. Z Emily smo se spoznale na prvi šolski dan na Yalu. O moj bog, Emily. Je z njo vse v redu? Slišala sem, da so jo zabodli." Poskušam jo pomiriti: "Z njo je vse v redu, Sophia. Zdaj pa te nekaj prosim, gospodična Carter. Kmalu pridem pote, zato ostani mirna in ne paničari. Boš zmogla?" "Bom poskusila," reče in zavzdihne. "Se vidiva čez nekaj minut, kriminalist. Vsaj upam." Potem prekine. Vstanem in odhitim iz pisarne. Sodelavci me radovedno pogledajo, zato jim zavpijem: "Imamo dekle, ujeto v hiši Moorovih. Menim, da je ranjena, zato pokličite še rešilce in okrepitve. Gremo!" Potem stopim ven na zrak in se usedem v avto. Oddrvim po cesti proti hiši Moorovih.
Peljem se mimo bolnišnice in vidim, da vozila ravno odpeljejo. Prižgem rdeče in modre luči na avtu in vidim, kako me prepoznajo in zapeljejo za mano.
Prispemo do hiše Moorovih. Izstopim iz avta in stečem proti vratom. Hitro jih odprem in vstopim. "Sophia," zakličem. Iz dnevne sobe zaslišim stok. Za mano vstopijo moji sodelavci in reševalci. Pomignem ji, naj se premaknejo naprej. Vzamem pištolo in jo dvignem predse. Počasi stopim v dnevno sobo. Ozrem se in na tleh zagledam dekle. Opazim, da močno krvavi iz rane na trebuhu, zato pomignem reševalcem, naj takoj pridejo. Ti stečejo k njej. Tudi sam se odpravim k njej. Ko pristopim k njej, vzdigne pogled. "Kriminalist Rodriguez?" zašepeta. Pokimam in ji rečem: "Sophia, vse bo še v redu. Odpeljali te bodo v bolnišnico in te pozdravili. Mogoče te bodo dali celo v isto sobo kot Emily Wiliams." Nasmehne se. Ravno želi spregovoriti, vendar jo že dvigajo in jo položijo na nosila. Potem jo odpeljejo. Pomaha mi, potem pa izgine za vrati reševalnega vozila. Ta se odpelje.
Sedim na stolu v bolnišnici in čakam na novice o Sophii. Živčno trzam s kolenom. Obiskal sem Emily in ji vse povedal. Nekaj časa sva se še pogovarjala, potem pa je postala utrujena in pustil sem jo počivati. Prosila pa me je, če bi lahko bila Sophia skupaj z njo v sobi. To sem predlagal medicinski sestri in ta je rekla, da lahko. "Kriminalist?" me pokliče ženski glas. Dvignem pogled in vidim, da me kliče zdravnica, ki je operirala Sophio. "Sophia je v stabilnem stanju, zato zdaj počiva v sobi z Emily. Poklicali vas bomo, ko se zbudi." "Prav, hvala." Vstanem in se odpravim iz bolnišnice. Pri vhodu pa zagledam Avo, mojo nekdanjo punco. Grdo sva se razšla, zato je ne maram toliko. Sčasoma pa sem tudi ugotovil, da je polna same sebe, zato mi še bolj ni všeč. Želi se mi že vreči v objem pa jo ustavim. "Ne, Ava," ostro rečem. "Po tem, kar si mi storila, nočem več, da me objemaš kot nora. Najine zveze je konec." S temi besedami se odpravim proti domu, na svojem hrbtu pa čutim Avin jezni pogled.
Doma se usedem na kavč in vzamem knjigo. Odprem jo, potem pa ob steni zapazim nekoga. Bil/a je...
To je to za danes. Vem, da je bilo veliko daljše, kot prejšnje, ampak upam, da vas to ne moti.
Kdo pa mislite, da je tako skrivnostno pričakal kriminalista Rodrigueza? Napišite v komentarje. Do naslednjega dela pa se lepo imejte in se veliko smejte (oprosti, ker sem uporabila to poved, puhika)!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waaaaw kok dobr del. Js komaj cakam na naslednjega. Kdo je stal ob steni? Zakaj je bila ranjena tudi Sophia? Kako je lahko obtičala v hiši?... že vidiš da komaj čakam :smile::smile::smile:
ps.: sj je čist ok da si uporabla ta stavek:upside_down::slight_smile:
puhika
ps.: sj je čist ok da si uporabla ta stavek:upside_down::slight_smile:
puhika
2
Ok, res hvala, da nisi jezna name, ker sem uporabila tvoj stavek. Odgovore na ta tvoja vprašanja boš pa izvedela v naslednjem delu.
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
fuuuul najs del js mislm d je tam stala Harper :thinking::thinking: mane ful zanima kaj se zgodi naprej :blush:
1
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
