Hi!
Upam, da ste v redu. Ne da se mi ravno pisat uvoda, tako da gremo kar na zgodbo.

*i*Nekaj dni pozneje*i*
EMILY
Sedim na postelji. Razmišljam. O dogodkih v zadnjih nekaj dneh. Najprej sem bila preganjana, potem ugrabljena in pri tem tudi mučena. Kako lepo, kajne? Ampak naj začnem zgodbo lepo od začetka.
*i*Nekaj dni prej*i*
Prestrašena se zbudim. Imela sem nočno moro. Spet. Vstanem, ker vem, da ne bom mogla več spati. Stopim iz sobe. Pogledam naokoli in prisluhnem. Nič. Vsi ostali še spijo. Usedem se za mizo. Vzamem rogljiček in si skuham kavo. Potem se spomnim, da moram še dokončati seminarsko nalogo za šolo. Vzamem računalnik in ga odprem. Popijem požirek kave. Ko napišem nalogo do konca, odprem še moj e-mail in pogledam sporočila. Potem pa se računalnik zapre. In prišipne moje prste. "Kaj za..." zašepetam. Kot da bi bil nekdo tam.
Sedim na mojem stolu v šoli. Odmor je. Pogovarjam se z Emelline. Premaknem glavo in opazim Annebelle, ki me gleda. Pokimam ji. Obrnem se nazaj k Emelline. Nekaj časa se pogovarjava. Potem Emelline omedli. Panična se sklonim k njej, ko v grozi odpre oči in zakriči name: "Ne! Nehaj!" Prestrašena se odmaknem od nje. Še bolj odpre oči in se začne daviti. Poženem se proti njej, potem pa me nekaj zadrži. Še bolj rinem proti njej. Končno me spusti in skoraj padem na Emelline. Iz žepa izbrskam telefon in pokličem bolnišnico.
Emelline je v bolnišnici. Nekaj časa ne bo morala govoriti, ker ima zaradi davljenja otečen vrat. Hodim po cesti proti stanovanju. Annabelle je odpadlo nekaj njenega pouka, zato je šla prej iz šole. Za sabo zaslišim šumenje listja. Obrnem se, ampak tam ni nikogar. Hodim naprej. Potem pa me nekaj zagrabi za vrat in mi pred obraz potisne krpo. V nos mi vdre čuden vonj. Pred očmi se mi stemni in padem.
Zbudim se. Sedim na stolu. Dvignem glavo in odprem oči. Začutim, da imam zvezane roke. Pred mano stoji oseba, zavita v sence temnega prostora. Sledijo vprašanja, ki sem jih pozabila takoj, ko so prišla iz neznančevih ust.
Potem pride del z mučenjem, ki ga bom raje malo poenostavila. Skoraj bi zmrznila do smrti, postavili so me na elektrošok (na katerem bi spet skoraj umrla) in me živo pokopali za dva dni.
Kako sem prišla ven iz ujetništva? Preprosto. Kriminalist Rodriguez me je končno našel. Dehidrirano in nekoliko shirano, ampak živo.
Še sreča.

To je to. Odločila sem se, da bom pri vsakem koncu enega dela te zgodbe dala en nekoliko creepy pozdrav. Današnji se glasi: "Jaz sem tista, ki se skriva pod vašimi stopnicami, s prsti kot kače in pajki v laseh." (Iz filma 'The Nightmare Before Christmas'.)