Hi!
Hvala, ker berete zgodbo in ker nekateri že komaj čakate, raje kar pojdimo na zgodbo.

KRIMINALIST RODRIGUEZ
Mislil sem, da sem edini, ki imam takšno nesrečo. No, očitno ne. Še vedno se spomnim Emilyinih krikov, ki so odzvanjali po njeni ječi, ko so jo mučili. Bila je prestrašena, ampak začutil sem, da se ni bala smrti. Vedela je, da ji ne morejo vzeti ničesar več.

EMILY
Nikomur še nisem tega povedala, niti svojim najbližjim prijateljem ne, čeprav se je zgodilo med poukom.
Nekaj mesecev prej
Sedim za mojo mizo v šoli. Še vedno sem nekoliko pretresena od preteklih dogodkov, ampak upam, da se bom pobrala. Iz misli me (kot vedno) zbudi glas, tokrat moje profesorice. Prisluhnem pouku.
Čez nekaj minut se mi že vse spet podre. V učilnico vstopi tisti tečen kriminalist, za njim pa še cela parada policistov. Kriminalist spregovori: "Se opravičujem, ker motimo, rad bi se samo pogovoril z Emily Williams. Povedali so mi, da je tu." "Ja, seveda, kar vzemita si čas," pohiti profesorica. Kriminalist jo pogleda in reče: "Seveda. Raje bova to opravila kar na policijski postaji." Vstanem in se nekoliko tresem. Emelline me zaskrbljujoče pogleda. Pokimam ji in stopim do kriminalista. Čutim poglede celega razreda. Stopim iz učilnice, kriminalist pa za mano zapre vrata.
Sedim na klopci pred kriminalistovo pisarno. Že eno uro. Na vsake toliko časa pogledam na telefon. Ne vem, kaj se dogaja, ker mi nihče ne želi povedati. Končno čez nekaj minut iz pisarne stopi načelnik, za njim pa takoj kriminalist. Načelnik me pogleda in v njegovih očeh vidim, da je nekaj hudo narobe. Zožim oči v pričakovanju in načelnik spregovori: "Se opravičujem, ker si tako dolgo čakala. Rad bi ti samo povedal, da se je včeraj v tvojem domu zgodila strašna nesreča. Z velikim sožaljem ti moram povedati, da sta tvoja starša umrla v tej nesreči." V oči mi privrejo. S hripavim glasom vprašam: "Kaj se je zgodilo?" Zavzdihne in razloži: "Zanetil se je ogenj. Nista imela dovolj časa za pobeg, gasilci pa so prišli prepozno. Še enkrat iskreno sožalje." Čustveno se zlomim. Ker točno vem, kaj se je zgodilo. Zakaj se je zgodilo. To ni bila nesreča. Moja starša sta bila ubita. Zaradi mene.
Sedanjost
No, zdaj veste. Vem, da sama nimam ničesar več za izgubiti. Sem neustavljiva, nezlomljiva. Zato pa sem tudi toliko bolj nevarna. Pošasti, bojte se me.

To je to. Opravičujem se za vse pravopisne napake (če sploh so). Zdaj pa en pozdrav: 'Maniakalno (zmešano, noro) se zasmejim, nato globoko vdihnem in se dotaknem prsnega koša - pričakujem, da bo srce hitro, nestrpno utripalo, a tam ni ničesar, niti utripa.'