Ojla!
Upam, da se še spomnite, kaj se je zgodilo v prejšnjem delu. In prooosim, pritisnite , če vam je všeč, ker zadnje čase tega ne delate več skoraj vsi.

Zbudim se. Ležim na nečem mehkem. Ozrem se okoli sebe in opazim Samantho in Annabello. Očitno sem v njuni sobi. Šele zdaj opazim, da v kotu stojijo ravnatelj in kup učiteljev, ki se z zaskrbljenimi obrazi tiho pogovarjajo. Končno eden od njih opazi, da sem budna. Odpravijo se proti meni. Začnejo mi nekaj pomirjujoče govoriti, vendar jih ne poslušam. Pred očmi se mi prikaže slika Harperinega trupla in luža krvi okrog nje. V misli mi kdaj pa kdaj uhajajo določene besede, ki jih govorijo ljudje okrog mene. Večino jih tako zmedena ne morem razločiti, ampak še vseeno ujamem besede šok, truplo, Harper, noč in še rdeč las. Čakaj malo. O kakšnem rdečem lasu pa govorijo? Zdramim se iz svojih misli in jih zmedeno vprašam: "O kakšnem rdečem lasu pa govorite?" Ravnatelj me pogleda in odgovori: "Zraven trupla smo našli rdeč las. Umeten rdeč las. Je imela Harper kakršnokoli lutko ali pa kaj takega?" Odkimam. "Zakaj smo potem v njeni omari našli to?" me vpraša in eden od učiteljev mu poda lutko z rdeče - oranžnimi lasmi, črtasto majčko, modrimi jeans hlačami in rdečimi čeveljčki. Vem, katera lutka je to, saj smo jaz, Harper in Samantha ravno zvečer gledale film o njem. To je Chucky. Ravnatelj me pozorno gleda, zato iskreno skomignem z rameni in skupina učiteljev in ravnatelja se odpravi proti vratom. Ko že skoraj zaprejo vrata za seboj, se spomnim. "Čakajte!" jim zakličem. Radovedno pogledajo nazaj v sobo. "Šele zdaj sem se spomnila, da mi je omenjala to lutko. Vendar je rekla, da jo je pustila doma, zato ne vem, kaj počne tu." Ravnatelj hvaležno pokima in se poslovi od mene s temi besedami: "Hvala za vse, gospodična Wiliams in še enkrat moje sožalje za Harper. Kmalu vas bo obiskal kriminalist." Potem odide. Kriminalist? V kakšne težave bom pa še zabredla?

To je to za danes. Naslednji del pride kmalu. Do takrat se pa lepo imejte!