Pisalnica
Hiii!
Hvala za vse lajke in prijazne komentarje iz prejšnjih delov. Veliko mi pomenijo. Zdaj pa kar naprej k branju te zgodbe.
Zbudim se. Poskušam zbistriti pogled. Ležim na mehki postelji. Vse okoli mene je belo. Pogled se mi končno zbistri in ugotovim, kje sem. V bolnišnici blizu univerze Yale. Pogledam okoli sebe. Poleg mene na stolu sedi... Kriminalist Rodriguez? "Dober dan, gospodična Wiliams," me pozdravi in se mi pomirjujoče nasmehne. "Veš, zakaj si tu?" Nekaj časa razmišljam, potem pa se spomnim. Tiste grozljive sanje, ki sem jih imela že prej. Chucky, ki me dvakrat zabode v hrbet. Sence, ki se mi približujejo. Kri na mojih rokah. Kriminalist opazi moj izraz, ko razmišljam o tem. "No, očitno se spomniš," se nasmehne, potem pa se takoj zresni. "Najbolj pa nas vse zanima, kako so te lahko zabodli, čeprav sta te tvoji prijateljici imeli cel čas na očeh." Pozorno me pogleda. Drgetaje vzdihnem. "Te sanje." Kriminalist Rodriguez se namršči in se nagne proti meni: "Kakšne sanje, Emily?" Pogledam ga in rečem: "Se spomnite tistega gozda za hišo Moorovih?" Pokima. Nadaljujem: "Vsakič, ko spim, sem v njem. In vedno me nekaj lovi in napada. To noč me je Harperina lutka Chucky dvakrat zabodla v hrbet. Do zdaj sem si vedno mislila, da so to samo sanje, da mi ne morejo škodovati. Ko pa sem se to noč zbudila, sem čutila rane na hrbtu in ko sem z roko segla tja, je bila tam kri. Vse je bilo res. Kot da bi zaspala in se nekako teleportirala v tisti gozd, se tam zbudila in bežala pred tistimi sencami ter se potem spet znašla v postelji. Zdaj sploh ne vem, če bom po tem dogoku lahko spala. Kaj, če me bodo v naslednjih sanjah ubili? Nočem umreti." Zadnje besede sem izustila čisto histerična in kriminalist me prime za roko. Dotik me malo pomiri. "Vse bo v redu," zašepeta. "Ugotovili bomo, kako to ustaviti. Obljubim." Nekaj časa se v tišini gledava. Potem umaknem pogled in se naslonim na blazino. "Prav," rečem. "Samo poskrbite, da bo to kmalu. Če ne bo že prepozno.
Upam, da je všeč. Jutri napišem naslednji del, tokrat bom opisovala, kaj se bo dogajalo kriminalistu Rodriguezu. Do takrat pa vam želim čim lepše velikonoče praznike še naprej.
Hvala za vse lajke in prijazne komentarje iz prejšnjih delov. Veliko mi pomenijo. Zdaj pa kar naprej k branju te zgodbe.
Zbudim se. Poskušam zbistriti pogled. Ležim na mehki postelji. Vse okoli mene je belo. Pogled se mi končno zbistri in ugotovim, kje sem. V bolnišnici blizu univerze Yale. Pogledam okoli sebe. Poleg mene na stolu sedi... Kriminalist Rodriguez? "Dober dan, gospodična Wiliams," me pozdravi in se mi pomirjujoče nasmehne. "Veš, zakaj si tu?" Nekaj časa razmišljam, potem pa se spomnim. Tiste grozljive sanje, ki sem jih imela že prej. Chucky, ki me dvakrat zabode v hrbet. Sence, ki se mi približujejo. Kri na mojih rokah. Kriminalist opazi moj izraz, ko razmišljam o tem. "No, očitno se spomniš," se nasmehne, potem pa se takoj zresni. "Najbolj pa nas vse zanima, kako so te lahko zabodli, čeprav sta te tvoji prijateljici imeli cel čas na očeh." Pozorno me pogleda. Drgetaje vzdihnem. "Te sanje." Kriminalist Rodriguez se namršči in se nagne proti meni: "Kakšne sanje, Emily?" Pogledam ga in rečem: "Se spomnite tistega gozda za hišo Moorovih?" Pokima. Nadaljujem: "Vsakič, ko spim, sem v njem. In vedno me nekaj lovi in napada. To noč me je Harperina lutka Chucky dvakrat zabodla v hrbet. Do zdaj sem si vedno mislila, da so to samo sanje, da mi ne morejo škodovati. Ko pa sem se to noč zbudila, sem čutila rane na hrbtu in ko sem z roko segla tja, je bila tam kri. Vse je bilo res. Kot da bi zaspala in se nekako teleportirala v tisti gozd, se tam zbudila in bežala pred tistimi sencami ter se potem spet znašla v postelji. Zdaj sploh ne vem, če bom po tem dogoku lahko spala. Kaj, če me bodo v naslednjih sanjah ubili? Nočem umreti." Zadnje besede sem izustila čisto histerična in kriminalist me prime za roko. Dotik me malo pomiri. "Vse bo v redu," zašepeta. "Ugotovili bomo, kako to ustaviti. Obljubim." Nekaj časa se v tišini gledava. Potem umaknem pogled in se naslonim na blazino. "Prav," rečem. "Samo poskrbite, da bo to kmalu. Če ne bo že prepozno.
Upam, da je všeč. Jutri napišem naslednji del, tokrat bom opisovala, kaj se bo dogajalo kriminalistu Rodriguezu. Do takrat pa vam želim čim lepše velikonoče praznike še naprej.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobroo.
Komaj cakam še is strani kriminalista.
Komaj cakam še is strani kriminalista.
1
Moj odgovor:
I_LOVE_BUNNY
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Učiteljica
Pač naša ucitlca je tok stroga pac tak ona se na nas zacne dret za brezveze se posebi ce zevamo pac like a nesmem dihat pa tak opomine nam daje za vsako mininapakico pa ona bi gotov poklica fbi ce nimas naloge pac 2 minuti nazaj rece "men je usen ce vi delate naloge to sam se akodujete pa ni cudn da vam ocene padajo" pac like 3 nism mela za slo nalogo pa je ona bla tak"bunny zaka pa ti tok naloge nimas" like zenska js mam lajf ne pa sam slovenscino pa se ful na zal pa govori da mamo slabe starse ker so nam dali telefon pa kar sprasuje nas kdaj gremo spat pa a mamo telefon zravn.
Sam tezava je da bom js to ucitlco mela 4 leta pa ze zdejse mi go zmesal pac najraje bi jo plesnla v kbraz pac mislim da v zakonu pise da lahk ljudje dihajo in zehajo ker zehanje ni tok povezano s tem da su zaspan pa da icitlca nesme zalt ucencov ppa njihovih starsev
Ljudje prosm pomagite ka naj nedim obupana sm???
bunny
Sam tezava je da bom js to ucitlco mela 4 leta pa ze zdejse mi go zmesal pac najraje bi jo plesnla v kbraz pac mislim da v zakonu pise da lahk ljudje dihajo in zehajo ker zehanje ni tok povezano s tem da su zaspan pa da icitlca nesme zalt ucencov ppa njihovih starsev
Ljudje prosm pomagite ka naj nedim obupana sm???
bunny
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(48)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(66)
Nič posebnega , že vse vem.
(27)
